Sveti oče v Avstriji, govor št. 4

(Petek, 7. september 07 RV) - Papež Benedikt XVI. je popoldne ob 17.15 iz Apostolske nunciature odšel v Hofburg na vljudnostni obisk zveznemu predsedniku Heinzu Fischerju. Hofburg je bil bivališče Habsburžanov od leta 1283-1918, ko je propadla Avstrogrska. Po pogovoru je predsednik Fischer pospremil Svetega očeta v dvorano sprejemov, kjer so že bili zbrani avstrijski poslanci, senatorji, predsedniki deželnih vlad, predstavniki mednarodnih organizacij s sedežem na Dunaju in člani diplomatskega zbora.
Ob papeževem prihodu so najprej prisluhnili klasični glasbi, nato je avstrijski zvezni predsednik pozdravil Svetega očeta in mu dal besedo.
Po pozdravu je Sveti oče dejal, da je to njegov prvi obisk v Avstriji, odkar je Rimski škof in pastir vesoljne Cerkve. Sicer pa je Avstrijo velikokrat obiskal že od svoje rane mladosti iz sosednje Bavarske. Papež Benedikt XVI. je svoj daljši govor posvetil več tematikam. Najprej je govoril o Avstriji, o širitvi Evrope, nato o Evropi, o življenju, o dialogu in razumu in o poslanstvu Evrope v svetu.
Ko je govoril o Avstriji, je dejal, da je v zadnjih desetletjih dosegla uspehe o katerih si ljudje še pred dvema generacijama niso upali niti sanjati. Pri tem je poudaril gospodarski razvoj, zgleden razvoj solidarne družbe, ki je postal razpoznavni znak Avstrije v svetu.
Avstrija je skozi stoletja bila središče imperija v katerem je živelo veliko narodov. Zato je kraj, kjer se sedaj nahajamo, je dejal papež, izvrstna opazovalna točka za vso Evropo. Po dveh vojnah in totalitarnih režimih, ki so razdejali Evropo, se je začel evropski združevalni proces, ki je zagotavljal dolg mir in pravičen razvoj. Združevalen proces je v bistvu dobro deloval in je spodbujal demokracijo v vzhodnih deželah. K temu je veliko prispeval moj predhodnik papež Janez Pavel II. Avstrija pa je v tem procesu, kot dežela na meji med Vzhodom in Zahodom, prav tako odigrala veliko in pomembno vlogo.
Evropa bo ostala prijetno bivališče, če bo ohranila svoje trdne kulturne in moralne temelje, ki vsi z zgodovinskega vidika izhajajo iz krščanstva. Zato Evropa ne more in ne sme zanikati svojih krščanskih korenin. In v tem pogledu ima Avstrij pomembno mesto in vlogo tudi na verski ravni. Papež je nato omeni srečanje, ki je v teku v Sibiu, v Romuniji, Katoliški dan, ki je bil leta 2004 v Mariazellu in druge združevalne pobude.
Sveti oče pa tudi ni obšel hudih zmot, ki so v zadnjih desetletjih zaznamovale Evropo. Med temi je na prvem mestu navedel ozke ideološke in filozofske pristope k razmišljanju o prihodnosti Evrope, nato ozko pojmovanje znanosti in celo vere, ko je prišlo do zlorab vere v imperialne namene. Nato je izrecno spregovoril o ponižanju človeka, ki ga je povzročil teoretični in praktični materializem, razkroj strpnosti v osebno brezbrižnost, posebno še, glede trajnih in temeljnih vrednot. Toda kljub vsemu temu, je Evropa ohranila zdravo samokritičnost, kar ji daje upanje za prihodnost.
Ko je papež govoril o življenju, je jasno povedal tri temeljne stvari. Splav ni in ne more biti zakonita pravica, ker uničuje življenje in je sovražnik življenja. To ni le stališče Cerkve in njenega nauka, ampak je to tudi odgovornost politikov, ki ne morejo dovoliti pobijanja nedolžnih in nebogljenih otrok in so dolžni pomagati materam v stiski, da ne bodo postale morilke svojih otrok. Pri vsem tem pa je najbolj pomembno to, da vsi skupaj, Cerkev in politiki, ustvarimo življenju prijazno ozračje in okolje, pravo zaupanje življenju, v katerem otrok ne bo breme, ampak dar za vse. Nato je z enako ostrino misli govoril o evtanaziji, ki je dejavna pomoč za umiranje. Kot dobro protiutež tema ključnima nevarnostima je papež navedel gibanje za sprejem in nego vseh, ki potrebujejo pomoč pri ohranjevanju zdravja in življenja.
O evropski miselni dediščini je Sveti oče dejal, da je potrebno še naprej gojiti stoletno evropsko izročilo, v katerem obstaja bistvena notranja povezanost med vero, resnico in razumom. Pri tem je navedel nekrščanskega filozofa Habermansa, ki je zapisal: »Če hočemo podati trdno samozavest sodobnemu času, moramo priznati, da krščanstvo ni bilo le katalizator. Vesoljna enakost vseh ljudi je zrasla na idejah svobode in solidarnosti, ki sta obe neposredna dediščina judovske in krščanske pravičnosti, etike in ljubezni. Ta dediščina je bila vedno na novo vzeta v obzir, na novo kritično pretehtana in na novo razložena. Do sedaj ne obstaja nobena alternativa tej zgodovinski izkušnji in stvarnosti.«, trdi Habermans, je dejal papež. Od tukaj tudi izhaja odgovornost Avstrije in Evrope za vse človeštvo. V zaključnem delu govora je papež navedel veliko blagoslovov, ki jih je prejela Avstrija in zaključil z mislijo, da si ne more predstavljati, da bi si prebivalci, ki so toliko velikega storili in prejeli, dovolili, da bi nekoč o tej veličini govorili le kamni. Avstrija brez krščanske vere ne bi bila več Avstrija, je zaključil papež svoj govor. Po osebnem srečanju s prisotnimi se je Sveti oče napotil v Apostolsko nunciaturo, kjer bo prenočil.