100-letnica posvetitve slovenskega ljudstva Maberi Božji

BREZJE (Sobota, 1. september 07 RV) – Slovensko ljudstvo in Cerkev na Slovenskem sta danes slovesna praznovala 100-letnico kronanja čudodelne podobe Marije Pomagaj na Brezjah in posvetitev slovenskega ljudstva Materi Božji, ki ju je opravil natanko pred 100 leti takratni ljubljanski škof Bonaventura Jeglič. Slovesnost prve stoletnice je vodil Eminenca, kardinal Fran Rode skupaj s tremi nadškofi, sedmimi škofi, 140 duhovniki in okrog 5000 verniki.
Pri sv. maši so izvajali Mašo v čast Mariji Pomagaj skladatelja Avgusta Ipavca. Sodelovali so združeni pevski zbori radovljiške dekanije, otroška zbora iz Zagorja in Tolmina ter dekanijski zbor iz grosupeljske dekanije.
Podobo brezjanske Marije Pomagaj je leta 1814 naslikal kranjski slikar Leopold Layer. Marija je na tej sliki srečna, ljubeča mati, ki zgovorno izraža veliko ljubezen, s katero se sklanja k Sinu in s katero se je Sin zaupno in ljubeznivo oklepa. Istočasno je na podobi čudovito prikazana Marijina dobrotna naklonjenost do častilcev, h katerim je obrnjena. Razumljivo je, da ta ljubezniva Mati zbuja toliko zaupanja, da ga Bog plačuje z izrednimi uslišanji
V Katoliški Cerkvi je navada, da podobe, ki so pri ljudeh posebno v časteh, kronajo. Na osnovi izrednih uslišanj na Brezjah se je porodilo hrepenenje, da bi kronali tudi podobo Marije Pomagaj. Željo so začeli udejanjati frančiškani, varuhi milostne podobe, veliki Marijin častilec, škof dr. Anton Bonaventura Jeglič pa je leta 1907 prošnjo za dovoljenje posredoval Svetemu sedežu v Rim. Škof Jeglič je z dovoljenjem papeža sv. Pija X. z zlatima kronama slovesno kronal Marijo in Božje Dete v njenem naročju. Kroni je izdelal zlatar Ivan Kregar v Ljubljani. Angelska nedelja je od takrat za Brezje poseben praznik.
Na začetku slovesnosti je vse pozdravil ljubljanski nadškof in metropolit, mons. Alojzij Uran, in tudi navedel besede božjega službanika, škofa Antona Vovka, ob 50-letnici tistega slovesnega dogodka: Glas: nadškof Uran:
»Če je Bog sam v nebesih Marijo kronal, ji smemo tudi mi na zemlji pokloniti znak Kraljice, to je krono. Zraven pa smemo moliti in prepevati: Naša Kraljica, Marija Pomagaj; mi smo tvoji zvesti otroci! (…) Biti moramo Marijina krona in ji moramo biti v veselje, potem pa bo šele zlata krona zares na pravem mestu. Saj hočemo imeti vsi Slovenci Marijo za Mater, za Kraljico in Pomočnico! Zato je prav, da danes v njeno krono vsi položimo trden in svetal kamen svoje vere. In Marija, Mati, Kraljica in Pomočnica naša, nam bo posredovala, da bomo varno potovali po poti življenja.«
Tako besede božjega služabnika nadškofa Antona Vovka. S temi mislimi se tudi mi danes vprašajmo, kakšna krona smo bili in smo Božji Materi Mariji in iskreno obžalujmo vse nezvestobe, odpade od vere, bratomorno vojno, omahovanja, sramotenja s podgano, odstopanja od evangeljskega nauka.
Gospod kardinal Franc Rode je v homiliji najprej opisal pomen dogodka pred 100 leti:
Dejanje škofa Jegliča, človeka z močno narodno zavestjo in izrednim pastoralnim čutom, je imelo v prvi vrsti verski, duhovni pomen, pa tudi narodno in – ante litteram – državniško razsežnost. S tem dejanjem je škof Jeglič ustvaril Brezje kot narodno svetišče vseh Slovencev, kar je Slovenska škofovska konferenca 1. januarja 2000 tudi uradno razglasila. Odtlej so Brezje kraj naše istovetnosti, kraj, kjer bije katoliško srce Slovenije. Kot je v tistih letih zapisal Janez Evangelist Krek: »V senci Marijinega svetišča vemo, kaj smo. Da smo katoličani, da to ni samo zunanja oblika, ampak jedro našega prepričanja,« naše najgloblje in nezamenljivo bistvo;
nato pa usmeril pogled vseh verujočih v prihodnost in naštel nekaj temeljnih nalog. Na prevem mestu je brezpogojno spoštovanje človeškega življenja od spočetja do smrti. Druga temeljna naloga je utrjevanje družine, ker vsaka zdrava, srečna in uspešna družba temelji na zdravi, trdni družini. Glas: kard. Rode:
Ko govorimo o srečni družini, ne moremo mimo pogojev, ki so zanjo potrebni. Eden od njih je nedvomno čisto življenje v letih pred zakonom. Zanimivo, da si ta misel ponovno utira pot med mladimi od ZDA do Rusije, pri nas pa si o tem skoraj ne upamo spregovoriti. Pesnik Paul Claudel je leta 1906 pisal svojemu prijatelju Rivièru: »Ne verjemi tistim, ki trdijo, da je mladost doba zabave. Mladost ni za uživanje, ampak za junaštvo. Da, potrebno je junaštvo mlademu fantu, da se upira skušnjavam, ki ga obdajajo, da verjame sam, v nauk, ki ga drugi prezirajo, da je sam proti vsem, zvest proti vsem. Toda, 'zaupajte, jaz sem svet premagal' ... Krepost bo iz tebe naredila moža. Čistost te bo naredila čvrstega, gibčnega, lahkotnega, prodornega, jasnega kot zvok trobente, žarnega kot jutranje sonce. Življenje se ti bo zdelo polno okusa in resnosti, svet poln smisla in lepote.«
Da, čistost je lepa in smiselna in je v skladu z našim najglobljim hotenjem. Kajti človek ni samo meso in kri, ampak tudi duh in duša z zahtevami, ki so močnejše od telesnih. Biti hlapec le-teh v nenehnem pehanju za minljivimi užitki, pomeni ožiti in siromašiti življenje s končnim občutkom praznine in razočaranja.
Čistost je tudi odgovornost do sebe, do živih sil, ki jih je Stvarnik položil v človeka; je odgovornost do naroda. Od mladih, od njihovega odnosa do lastnih življenjskih sil je odvisno, ali bo narod čez sto let še obstajal.
Čistost pomeni dojemanje telesa kot nekaj svetega, nekaj, na kar je treba gledati z očmi vere in ljubezni. To ni prezir ali odklon spolnosti, ampak duhovna moč, ki osvobaja sebičnosti in pripravlja na spoštovanje drugega. Čistost je pot do zrele ljubezni, ki je sposobnost darovanja drugemu.
Boj za nedotakljivost življenja, zavzemanje za zdravo in trdno družino, skrb za čisto mladino – vse to so pomembne naloge Cerkve na Slovenskem in ji dajejo obraz mladosti, veselosti in svežega poguma.