(Petek, 31. avgust 07 RV) Nocoj so naše misli in srca pri Mariji Pomagaj na Brezjah.
Jutri namreč mineva sto let odkar je ljubljanski škof Bonaventura Jeglič posvetil
brezjansko baziliko in okronal čudodelno podobo Marije Pomagaj. Dve leti pred tem
je isti škof posvetil Škofove zavode v Šentvidu nad Ljubljano Kristusu, Zveličarju
sveta, da bi »služili slovenskemu narodu, da bolj gotovo doseže od Boga mu dani časni
in večni namen«. Mineva torej sto let, ko je škof Jeglič slovensko ljudstvo povsetil
Mariji Pomagaj, da bi, zgledujoč se pri Njej, zvesto hodilo po poti zveličanja. Na
zunaj so tista leta bila še zelo mirna. V dušah narodov pa je že divjala velika borba
proti Bogu, ki se je kazala v bojevitem liberalizmu, na narodnostni ravni v madžarizaciji,
germanizaciji in poitaljančevanju slovenskega življa, na gospodarski v kupovanju slovenske
zemlje in vdoru tujega kapitala na slovenska tla. Proti slednjima je s cerkvene strani
veliko storil Janez Evangelist Krek, ko je ustanovil slovenske hranilnice in posojilnice
in tako zaustavil odvzem lastništva. Na duhovni ravni je škof Jeglič storil veliko
dejanje, ko je posvetil slovensko ljudstvo Božji Materi. Na liberalizem je odgovoril
z duhovno pobudo. Še globlje je odgovoril na še večjo nevarnost, na zadrti nacionalizem
kot odgovor na sistematično potujčevanje iz izključno nacionalističnih nagibov velikih
evropskih sosedov. Škof Jeglič je v slovenskem ljudstvu gledal na njegov časni in
večni namen. Večni namen naroda najprej in najbolj zabriše zadrti nacionalizem, ko
se narod usmeri le na sebe samega in v drugih narodih vidi le tekmece, sovražnike,
stalno življenjsko nevarnost. Kadar takšna zaprtost v sebe samega postane napadalna
navznoter in navzven, takrat je narod v resni življenjski nevarnosti, če ne najde
modrega sožitja z drugimi narodi. Na duhovni ravni življenja vsakega naroda se to
zgodi takrat, kadar narod v sebi začne odkrivati razsežnosti svojega večnega namena,
kot je to kleno izrazil škof Jeglič. Z zgodovinskega vidika je slovensko ljudstvo
v teh sto letih, ki jih bomo jutri obhajali, prehodil dolgo pot. Takrat, daljnega
leta 1907, smo Slovenci bili eno od mnogih ljudstev v Avstrogrskem imperiju. Med prvo
svetovno morijo so slovenski fantje umirali od ruske do soške fronte. Po prvi svetovni
vojni smo Slovenci za nekaj let postali državotvorni narod Kraljevine Srbov, Hrvatov
in Slovencev. Kmalu je prišel konec tudi tej izkušnji. Slovensko ljudstvo pa se je
moralo spoprijeti z novo obliko potujčevanja. Med drugo svetovno vojno smo kot narod
v strategiji nacistov bili zapisani smrti, kot krščansko ljudstvo pa v strategiji
svetovnega brezbožnega komunizma. Vsi navedeni in drugi zgodovinski izzivi so v bistvu
smrtni izzivi, ki vsekakor niso upoštevali večnega namena, poslanstva slovenskega
ljudstva. Svoje časno in večno poslastvo je slovensko ljudstvo v teh sto letih,
kot tisoč let poprej, iskalo v veri v Boga in v pobožnosti do Božje Matere. Ko so
slovenski fantje krvaveli za tuje koristi in namene, je ljudstvo pri Mariji iskalo
tolažbo, pomoč in pogum za prihodnost. Ko je plamtel duhovni boj med človeško miselnostjo,
ki je zagledana le v ta svet, je isto ljudstvo iskalo v zakrametnih in molitvi pota
v presežnost, k Bogu, ki je edini pravi vir življenja, ker je Življenje samo. Ko nas
je Božja previdnost kot ljudstvo vključilo v tisto skupino narodov, ki je sebi in
svetu dokazala, da je močnješa od brezbožnega komunizma, so romanja na Brezje in v
druga Marijina svetišča po Sloveniji bistveni sestavni del tega boja. Tako se nam
na vigilijo tistega velikega zgodovinskega dne posvetitev Božji Materi v luči vere
in zgodovine kaže kot pravo previdnostno dejanje in začetek velikih dohovnih in drugih
zmag. Ko bomo jutri stopili v drugo stoletje posvetitve Božji Materi, ji izročimo
našo sedanjost in prihodnost, ki se na duhovni ravni kaže silno zahtevna, pa tudi
oprta za zmago. Vse to storimo v trdnem krščanskem prepričanju, da vsaka iskrena izročitev
Bogu in Božji ter naši Materi vodi v izbojevane zmage.