Komentar

(Sreda, 29. avgust 07 RV) V zadnjem času vedno več slišimo o dejavnostih kandidatov za novega predsednika Republike Slovenije. Sredstva družbenega obveščanja poročajo o njihovih stikih z volivci, pripravljajo njihove javne nastope, obveščajo o izidih raziskav javnega mnenja, pa tudi, kako se stranke in razna združenja odločajo za tega ali onega predsedniškega kandidata. Tako je, denimo, včeraj Zveza za Primorsko podprla kandidaturo Lojzeta Peterleta, danes pa je prišla v javnost še novica, da bo isti kandidat eden od slavnostnih govornikov na 5. Taboru Nove Slovenije, ki bo v nedeljo v Veliki Polani.
Take dnevne novice o vseh kandidatih se bolj ali manj vključujejo v širši proces razmišljanja o bistvu slovenstva v zavesti državljanov, ki se je verjetno že sprožil ob letošnjih predsedniških volitvah. Vsak narod namreč živi svoje življenje na več ravneh. Prva je tista konkretna, vsakdanja skrb za tisoče tekočih potreb in zadev. Večina ljudi največ svojega časa in naporov vloži v takšna opravila. To je tudi nekako normalno in se dogaja v življenju vseh narodov.
Druga raven predstavlja globlja snovanja, kot so, kako voditi gospodarsko, kulturno, vzgojno in tem podobne dejavnosti, ki predpostavljajo zahtevno in dokaj strokovno snovanje prihodnosti. Dogajanja na tej ravni so očitno bolj zahtevna v zelo razvitih in celovitih družbah, posebno še v tistih, ki so v samem svetovnem vrhu.
Obstaja pa še neka raven življenja naroda, ki je skorajda svojska vsakemu živemu narodu. Tukaj govorimo o tem, kako vsak narod hrani v svojem globinskem spominu tiste dogodke, odločitve in spoznanja, ki so odločilno oblikovala in še oblikujejo njegovo najglobljo samozavest in istovetnost, tisto, po čemer je vsak narod nekaj posebnega in enktratnega med množico narodov in tudi pred samim seboj. To je tisto najbolj živo in najgloblje jedro življenja iz katerega narod črpa svojo življenjsko moč, zagon in osvaja prihodnost. Ob tej bistveni narodni avesti, narod v celoti pa tudi vsak posameznik v svoji notranjosti vsaj tu pa tam v svojem življenju ocenjuje svoje življenje in se sprašuje, v kolikšni meri prispevam k tej in takšni življenjski moči svojega naroda? To področje narodovega življenja bi lahko imenovali v našem, slovenskem primeru, slovenski narodni genij, naš narodni princip, počelo, pa tudi, kot je to razsežnost slovenstva imenoval veliki Slovenec Ciril Žebot, večno mlada Slovenija. V to stvarnost so vključeni bistveni zgodovinski dogodki našega naroda, stoletna poznanja slovenskih rodov, pa tudi preroška odprtost slovenske narodne duše v prihodnost. Tu smo že blizu sposobnosti in pogumu vere, kot moči, da na osnovi lastnih uvidov in vere v vrednote, ki so razvidne človeškemu razumu, pa tudi razsežnostim, ki jih človeku, narodu in vsemu človeštvu nudi razodetje, da se posameznik in narod odpira vsem tem danostim z neko skrivnostno močjo in svobodo. Gre torej za danost, ki tudi presega domet celega naroda, vendar ne na način, da bi ga ovirala na njegovi poti skozi čas, ampak ga sprošča za nove podvige. Izraelci takšno zavest svojega judovskega naroda imenujejo “večni Izrael”. Zanje je to danost, ki presega domet posameznika, tudi domet nekega obdobja življenja naroda. In vendar se vsi pravi Judje v globini vedno soočajo s tem “večnim Izraelom” in se ob njem navdihujejo za sedanje in prihodnje delovanje.
Čas pred predsedniškimi volitvami je tudi čas za takšne premisleke. Kaj je za nas “večno mlada Slovenija”? Kdo naj jo predstavlja najprej znotraj slovenstva in tudi navzven? Kaj je za naše ljudstvo v tem zgodovinskem trenutku najbolj potrebno, kako naj zastavi svoj korak v bližnjo prihondost? In kateri zgodovinski dogodek nam je najbolj blizu, tako časovno kot po vsebini, ki ima v sebi pravi in sedaj potreben zgodovinski naboj? Predsedniške volitive so tudi vse to.