Duhovna misel s. Darije Krhin za 21. nedeljo med letom

(Sobota, 25. avgust 07 RV) Dragi bratje, drage sestre! "Ali je res težko priti v nebesa?" To je vprašanje, ki se samo po sebi zastavlja ob poslušanju Božje besede 21. nedelje med letom. V prvem berilu prerok Izaija govori, da bo Gospod zbral "vse narode in jezike". S tem hoče reči, da so nebesa odprta za vse; pogojev, ki bi omejevali vstop določeni skupini, ni. Jezus v evangeliju pa pravi, da bodo prišli od vzhoda in zahoda, od severa in juga in bodo sedli za mizo v Božjem kraljestvu. Božja beseda potrjuje prerokovo misel, želi pa tudi poudariti, da Bog hoče, da bi bili ljudje eno med seboj. Prav edinost bi morala biti znamenje navzočnosti Jezusovih učencev in evangelija sredi sveta.
Toda: ali v resnici doživljamo edinost, ko pa v svetu, v katerem živimo, vedno znova srečujemo razdeljenost, ločitve in nasilje? Ljudje smo si med seboj odtujeni in se ne čutimo povezane med seboj; še vedno nas bolj ali manj ločuje barva kože, narodnostni sestav, religija, stopnja izobrazbe, bogastvo, različne kulturne vrednote in drže. Kaj nam je narediti? Morda bi se morali močno zavesti, kako potrebna je sprava, sprava z drugimi in s samim seboj; kako potrebno je notranje ozdravljenje, ki vodi do vere in novega srca in kako nujna je resnična svoboda, za katero nas je osvobodil Kristus.
Pa se vrnimo k vprašanju: "Ali je malo teh, ki se bodo rešili?" in se ustavimo ob odgovoru, ki ga je dal Jezus. Človeku, ki ga je vprašal, ni odgovoril neposredno; odgovor je prepustil skrivnosti Božjega usmiljenja. Njegov odgovor je bil posreden: spodbudil je k prizadevanju za to, da bi prišli v nebesa in posvaril pred prevzetnostjo: "Prizadevajte si, da vstopite skozi ozka vrata." S to trditvijo je samo potrdil zahteve, ki jih je oznanjal in kar so pozneje zapisali evangelisti. Judovskemu ljudstvu, zlasti njegovim duhovnim voditeljem, pa je dal vedeti, da ne bodo rešeni samo zato, ker pripadajo izvoljenemu ljudstvu. Podoba "ozkih vrat" želi namreč povedati, da hoja za Kristusom ni lahka. Pot skozi ozka vrata zahteva napor in odločnost; zahteva jasen pogled in blagoslovljeno vztrajnost. Tega ne bi smelo manjkati tudi Jezusovim učencem.
Današnji svet nas s svojimi vabami vleče prav v nasprotno smer od tiste, h kateri nas vabi evangelij. Ko gre za "Božjo stvar", za življenje po evangeliju, marsikdo doživlja velik pritisk s strani svojega okolja in večkrat tudi s strani svojih najbližjih. Zato moramo biti odločni, ko gre za življenje iz vere v današnjem svetu, sicer nas bo odneslo v smer, v katero nismo hoteli iti. Ostati moramo povezani z Jezusom. Ta povezanost se posebej utrjuje pri evharistični daritvi. Jasno pa je, da samo pasivna udeležba ni dovolj. Če prejmemo sveto obhajilo brez pripravljenosti, da dovolimo Jezusu, da spremeni naše življenje, imamo od njega malo duhovne koristi. Dejavno sodelovanje pri sveti maši in zlasti prejem obhajila mora vplivati na to, kako živimo. "V evharistiji se tudi mi učimo Kristusove ljubezni," pravi papež. Na zapovedi ljubezni pa po Jezusovih besedah stoji vsa postava in preroki, kajti ljubezen je izpolnitev postave.
Jezus danes več ne uči po naših mestih in vaseh, uči pa po naših cerkvah, ko nas nagovarja med besednim bogoslužjem. Zaradi tega si moramo Božjo besedo vzeti k srcu. Na 21. nedeljo med letom nas nagovarja tudi po pismu Hebrejcem, ko pravi, naj ne zaničujemo Gospodove vzgoje in ne omagujemo, kadar nas graja. Kogar namreč Gospod ljubi, tega vzgaja. Ob vsem tem pa je pomembno, da smo zvesti, da ostajamo povezani s Kristusom v njegovem skrivnostnem telesu, ki je Cerkev. Kolikor bolj ljubimo Kristusa, kolikor bolj ga poznamo, toliko bolj raste naša resnična svoboda, raste tudi veselje, da smo odrešeni. Iz tega pa se poraja skrb, kako bi drugim posredovali dar vere, ta dar prijateljstva s Kristusom, da bi se jih res čimveč rešilo. Ljudje smo namreč ustvarjeni za resnično in večno srečo, ki jo lahko da le Bog. Prosimo ga za milost, da bi znali vedno potovati v pravo smer, h končnemu cilju.