Škofovska konferenca v Salvadorju sklicala I. Narodni misijonski kongres

EL SALVADOR (Petek, 24. avgust 07 RV) – Ne moremo molčati o tem, kar smo videli in slišali (Apd 4,20), je naslov pastirskega pisma škofov v Salvadorju v katerem obveščajo vernike, da so sklicali I. Narodni misijonski kongres. Odločitev so sprejeli pred dnevi, kongres pa je sklican za !6.-18. maja 2008. Ta pomemben dogodek je priprava Cerkve v Salvadorju na III. Ameriški misijonski kongres in na VIII. Latinsko ameriški misijonski kongres, ki bosta istočasno, prvi v Quitu, drugi pa v Ekvadorju od 12.-17. avgusta 2008.
Na začetku pastoralnega pisma škofje v Salvadorju spodbujajo duhovnike, redovnike, redovnice in vernike laike, da se dejavno vključijo v celoviti proces priprav in uresničevanja zaključkov tega pomembenga kongresa. Škofje goreče želijo, da bi mladi, družine, ostareli, bolniki, gibanja in župnijske skupnosti bili nosilci velikega narodnega misijonskega dogodka. Škofje to pomembno pobudo izročajo Mariji, Kraljici miru, zavetnici Salvadorja, in jo prosijo, da pri svojem Božjem Sinu izprosi mnogo sadov za Cerkev v Salvadorju, ki se zaveda, da je poslana oznanjat Evangelij vsem narodom, jih krščuje v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha in uči izpolnjevati vse, kar ji je zapovedal Gospod.
Salvadorski škofje v pastoralnem pismu pišejo, da je glavni cilj I. Narodnega misijonskega kongresa »prebuditi zavest in misijonarsko dejavnost kot prehod na dolgo pot, ker misijonarska dejavnost ni obrobno prizadevanje, ampak je sestavni del rednega dušnega pastirstva vsake krajevne Cerkve in vsake župnije«. V pismu škofje jasno povedo, da je ta poklicanost sestavni del odločitve V. splošnega zasedanja Cerkve v Latinski Ameriki in Karibov, letos maja v Aparecidi, ki jo je potrdil Sveti oče. Vsi kristjani so poklicani, da uresničijo sprejete smernice, ki so jih pastirji »celine upanja in ljubezni«, kot je Latinsko Ameriko imenoval papež Benedikt XVI., ponudili krščanskim skupnostim. Papež Benedikt XVI. je v Aparecidi odprto povedal, »da so vsi krščeni poklicani k sodelovanju v poslastvu Cerkve Jezusa Kristusa, in da nihče ne sme ostati križem rok. Biti misijonarji pomeni biti oznanjevalci Jezusa Kristusa z izvirno ustvarjalnostjo in pogumom, da ponesejo Evangelij tja, kjer ni dovolj prisoten, ali ga ne sprejemajo, posebno še v težjih ali pozabljenih okoljih in tudi izven naših meja«, je rečeno v dokumentu iz Aparecide.
Na koncu pastoralnega pisma škofje povedo, da so izbrali osrednjo tematiko župnijo kot misijonarsko skupnost, ker je župnija privilegirani kraj, kjer vsi verujoči živijo in obhajajo prisotnost vstalega Gospoda. Župnija je življenjski kraj, kjer se verniki srečujejo z Jezusom, v župniji ga spoznavajo in v njej si prizadevajo, da najprej oznanjajo njegovo Osebo in njegovo sporočilo.