Komentar

(Sreda, 22. avgust 07 RV) V Sloveniji se je te dni začel silno pomemben večplasten proces razmišljanja o tem kakšen naj bo novi predsednik Republike Slovenije in kako izbirati najprej kandidate s podpisovanjem predvolilnih list kandidatov in nato med kandidati samimi.
Nekateri mislijo, da bodo prihodnje predsedniške volitve kot vsake druge, torej nič posebnega. Slovenski državljani bodo priče raznim medijskim nagovarjanjem naj se volivci odločijo za enega kandidata, pri tem pa isti mediji spretno in neusmiljeno rušijo ostale tekmece. Pri vsem tem pa jim je kaj malo mar, kaj ljudje dejansko mislimo, kaj stvarno pričakujemo od novega predsednika, kakšnega uradnega predstavnika svoje države želimo imeti. Mediji se tudi ne bodo spraševali, kaj in kako naj novi predsednik predstavlja slovensko ljudstvo ter državo v domovini in kako naj celotno slovensko stvarnost zastopa najprej pri sosedih, nato v Evropski zvezi in po svetu nasploh. Če se bodo stvari na medijski ravni tako odvijale, potem prihdonje predsedniške volitve ne bodo nič novega in bomo potolčeni ugotovili, da so mediji odigrali silno pristransko in slovenskim interesom skrajno nevarno in v veliko pogledih celo škodljivo vlogo. Toda to so miselne iztočnece za črnogledneže in do medijev boječe razpoložene državljane.
Za sproščene in svobodne, to je do politike, predvsem pa do medijev na moč kritične državljane, pa je čas pred predsedniškimi in drugimi volitvami, ki so prazniki demokracije, čas resnega osebnega premišljevanja, pretresanja, pogovorov in iskanj, kakšno državo si želim? Sproščen državljan se nadalje sprašuje, kakšno prihodnost vidim za svoje ljudstvo in lastno državo, kaj lahko tudi naša država novega in koristnega vnese v evropski in svetovni politični, miselni, gospodarski in druga prostorja.
Zelo pomemben sklop vprašanj se miselnemu odprtemu in za usodo domovine ter države zavzetemu državljanu zastavlja ob sedanjem stanju slovenskega ljudstva. In to ne zgolj na splošni ravni, ampak na tisti bolj zahtevni. Sprašuje se, kje smo v tem trenutku Slovenci osebno in kot skupnost sporščeno ljudstvo? Kje nas zadeve težijo, kje smo še vedno utesnjeni s preteklostjo? Kje se še nismo spravili s preteklostjo? Kako to, da smo skoraj edini narod v Evropi, ki še ni dosegel sprave do svoje bližnje zgodovine? Kako to, da nimamo tiste silno potrebne notranje svobode do dobrega in hudega v naši zgodovini, da bi nam zgodovina, takšna, kot je bila, bila kljub vsem spodbuda za prihodnost? Navedena in podobna vprašanja so primerna prav ob predsedniških volitvah, ker je predsednik v Sloveniji po ustavi politična avtoriteta ob kateri se narod predvsem na tej ravni notranje osvobaja in se usmerja v prihodnost. Takih vprašanj si volivci ne morejo postavljati ob državnozborskih ali občinskih volitvah, ki so preveč usmerjene v konkretne gospodarske ali finančne programe. Predsedniške volitve pa so pravi trenutek, da ljudstvo razmišlja o teh razsežnosti skupnega življenja, ki motivirajo ali hromijo še neodkrite, v veliko primerih pa namenoma zavrte narodove moči in želje po življenju.
Prav bo, da z novo smelostjo vstopimo v proces, ki se je te dni začel v domovimi.