Duhovna misel sestre Darije Krhin za 20. nedeljo med letom

(Sabota, 18. avgust 07 RV) Dragi bratje, drage sestre! Oznanilo Jezusovega rojstva pastirjem je spremljalo sporočilo "miru ljudem, ki so mu po volji" (Lk 2,14). Ob njegovem darovanju v templju pa je starček Simeon napovedal, da je Jezus postavljen "v padec in vstajenje mnogih v Izraelu in v znamenje, ki se mu nasprotuje" (Lk 2,34). Ko je Janez Krstnik govoril o njem, je rekel, da bo krščeval "s Svetim Duhom in ognjem…, pleve pa sežgal z neugasljivim ognjem" (Lk 3, 16-17). V evangeliju 20. nedelje med letom pa Jezus izjavlja, da je prišel, da "vrže ogenj na zemljo in kako želi, da bi se že razplamtel"; izjavlja, da je prišel na zemljo "prinašat razdeljenost".
Kako naj razumemo te besede, ki prihajajo iz ust istega Učitelja, ki je doslej oznanjal mir, ljubezen, odpuščanje? Hoja za Kristusom ni neka idilična zadeva, posebej če ob tem pomislimo na binkoštni praznik, ko je Božji Duh prišel kot "silen vihar". Morda je Jezus skoraj oster v svojem oznanilu prav zato, da bi nas prebudil iz naše zaverovanosti vase in samozadostnosti, da bi ga slišali tudi sredi hrupa tega sveta, ki ponuja vse, samo da bi človek pozabil, da potrebuje Boga.
Podoba ognja, o kateri govori Jezus, ima v Stari zavezi več pomenov. Najprej je ogenj tesno povezan z Božjo navzočnostjo. Tako se je Bog prvič razodel Mojzesu prav v gorečem grmu (2 Mz 3,2). Iz potovanja izraelskega ljudstva po puščavi vemo, da jih je Gospod vodil po poti ponoči v ognjenem stebru (2 Mz 13,21). V peti Mojzesovi knjigi je rečeno, da je "Gospod… ogenj, ki požira" (4,24). - S podobo ognja je povezana Božja beseda. Pri Jeremiju Gospod sprašuje: "Ali ni moja beseda kakor ogenj?" (23,29). - Ogenj je bil tudi orodje božje kazni. Jezus je svaril svoje učence, naj se varujejo pred neugasljivim ognjem (Mr 9, 47-48). Vemo, kako je Gospod storil, da sta z neba deževala na Sódomo in Gomóro žveplo in ogenj (1Mz 19,23). - Ogenj je bil sredstvo in simbol očiščenja. Bog govori, da bo verne vodil skozi ogenj, jih prečistil kakor srebro in preizkusil kakor zlato. Če te podobe obrnemo na Jezusa v njegovi vlogi Mesija, ga označujejo kot učlovečeno navzočnost Boga, kot Božjo besedo, kot Božjega srednika in kot žlahtno Božje orodje.
Kaj to praktično pomeni za nas? Podobe ognja so lahko tako imenovani temni časi v življenju vsakega od nas, ko se srečujemo z dvomi in stiskami, z obtožbami, nasprotovanjem, nerazumevanjem, neupravičeno kritiko in zavračanjem. Proces rasti v vsem tem je v izročitvi Bogu in prošnji, naj nas on vodi, kamor želi. To se navadno ne zgodi brez notranjega boja, ker smo preveč navajeni kontrolirati svoje življenje. Odpreti je treba srce, da more videti probleme v novi luči. Samo tako spoznamo, da Bog dela nekaj novega v nas.
Podobno bi lahko rekli tudi za drugo Jezusovo trditev iz evangelija, da prinaša razdeljenost. Je v teh besedah pretiravanje, da bi pretresel svoje poslušalce in bi mu zares prisluhnili? Saj je Jezus vendar prišel odrešit vse ljudi! Toda ljudje različno odgovarjajo na njegove klice. Nekateri ga z veseljem sprejmejo, spet drugi so do njega sovražni, brezbrižni in skeptični. Razdeljenost pa postane še težja, ko se dogaja v krščanskih družinah, ko npr. želi hči iti v samostan ali sin v duhovniški poklic. Česa vsega ne naredijo včasih tudi verni starši, da bi - kot pravijo - "otroka spravili k pameti"! Koliko sporov je včasih po družinah zaradi obiskovanja nedeljske maše, molitve v družini, verouka, cerkvene poroke in prejemanja zakramentov nasploh… Pa je to tako kratkovidno gledanje, ki ne vidi dlje od trenutnih potreb in tistega, kar je koristno. Po Božji zamisli pa smo postavljeni v ta čas in zato moramo sprejeti tudi izzive, ki nam jih postavlja. Pomembno je le to, kako se bomo osebno odločili. Odločitev za Boga je nekaj velikega in v njej ni prostora za sklepanje kompromisov s čim drugim. Mislimo na to ob nedeljski Božji besedi, ki naj nas premakne iz naše ustaljenosti in navajenosti. Bodimo pa polni Božjega ognja, za katerega Gospod želi, da bi se že razplamtel.