Pastoralna razsežnost papeževih prizadevanj za mir na svetu
AMERICA (Četrtek, 16. avgust 07 RV) – V včerajšnji oddaji, v kateri smo nadaljevali
z razmišljanjem jezuitskega patra Drewa Christiansena o papeževem prispevku k miru
na Bližnjem vzhodu, je bilo govora o Božičnem pismu. Benedikt XVI. ga je lansko leto
napisal kristjanom v Iraku, Palestini in Libanonu, ki so se znašli sredi vojnega nasilja
ter jih pozval k odpuščanju, spravi in solidarnosti. Božično pismo je lep primer
pastoralne skrbi, ki hkrati potrjuje preroško poslanstvo Cerkve. Papež se je popolnoma
zavedal političnega ozadja, ki je vplivalo na dogodke na Bližnjem vzhodu: nevarnost
geopolitičnih razmer, kulturni konflikti, ekonomske in strateške koristi. A njegova
skrb se usmeri v bolečino in trpljenje vernikov, da bi ponudil oporo v obupanosti
in svetoval, kako se naj odzovejo, ali naj odgovorijo z slepim maščevanjem ali pretehtajo
možnost preselitve. Hkrati je papež vsakega posameznega vernika spomnil na odgovornost
apostolske drže ter na nujno prisotnost Cerkve, ki je orodje miru. Tako posameznike
kot skupnosti je opogumil, da delujejo v duhu odpuščanja, pomiritve in solidarnosti.
Poziv Beneditkta XVI. k nenasilju na Bližnjem vzhodu je skladen z mnogimi potmi, po
katerih že hodijo tamkajšnji kristjani, še posebej v Izraelu in Palestini. Prav tako
se ujema z učenjem Janeza Pavla II. Odraža pa tudi Ratzingerjeve lastne vzore duhovništva,
kar se vidi v njegovi izbiri papeškega imena. Razni učenjaki so opazili, papež Benedikt
XVI. pa je potrdil, da se je obrnil na oba, sv. Benedikta, zavetnika Evrope in ustanovitelja
zahodnega meništva, in papeža Benedikta XV., ki si je prizadeval za konec Prve svetovne
vojne. Kardinal Joseph Ratzinger je postal papež v pozni starosti, a njegova dolgotrajna
povezanost z benediktinsko duhovnostjo je oblikovala njegov osebni stil v odnosu do
mednarodnih dogodkov. Tekom libanonske vojne, leta 2006, so se papeževa sporočila
ob nedeljskih molitvah Angelusa pogostokrat osredotočila na življenje svetnika dneva.
Dve sporočili nekako najbolje odsevata Benediktov pogled na njegovo lastno duhovništvo,
predvsem kar se tiče prizadevanja, da bi uravnovesil kontemplacijo in dejavnosti cerkvenega
voditelja. Govora je o papežu Gregorju Velikem in sv. Bernardu iz Clairvauxa. O papežu
Gregorju Velikem je papež Benedikt XVI. dejal, da je bil primer sodobnega pastirja,
o katerem je govoril Drugi vatikanski koncil. Navdihovala ga je ljubezen, ki raste
k vzvišenim rečem, ki jo sočutno pritegne majhnost bližnjih; in bolj ko se dobrohotno
spušča k šibkosti sveta, se še krepkejša vrača v višine. O pastoralni dejavnosti sv.
Bernarda iz Clairvauxa je papež Benedikt XVI. rekel: Življenje dušnega pastirja mora
biti uravnovešeno s spojitvijo kontemplacije in delovanja. Bernardov nasvet papežu
Eugeniu III., da se naj izogne prekomerni dejavnosti, kajti ta vodi k okamenelosti
srca, je papež Benedikt XVI. označil kot nasvet namenjen vsem papežem in vsem ljudem.
Sv. Bernard je vedel, kako ustvariti harmonijo med meniško samoto ter spokojnostjo
samostana in potrebo po služenju Cerkvi, ki je nujno, pomembno in kompleksno. Za Benedikta
diplomacija in skrb za duše gresta skupaj z roko v roki. Diplomacija ni nek dodatek
ali preostanek začasne papeževe oblasti. Kakor je zapisal v pismu kristjanom na Bližnjem
vzhodu, je skrb za pastoralno oskrbo vernikov, za njihovo versko in moralno življenje
ter za njihove konkretne osebne in politične odločitve, hkrati povezana s pozivi k
nenasilju in prizadevanji za reševanje sovražnih razmer. V pobudah, kakršno je pismo
kristjanom na Bližnjem vzhodu, lahko občutimo pristno, celostno krščansko predstavo,
ki domuje v svetu, a ni od sveta. Papež Benedikt XVI. bi bil prvi, ki bi priznal,
da ni nujno, da je vsak njegov korak pravilen. A če bodo njegove diplomatske poteze
uspešne, bodo take zaradi pristnosti njegovega krščanskega prizadevanja za mir, ki
je tako globoko zakoreninjeno v benediktinski duhovnosti.