Pobude Svetega očeta za mir na Bližnjem Vzhodu

AMERICA (Sreda, 15. avgust 07 RV) – V včerajšnjem prispevku o papežu Benediktu XVI. kot diplomatu in delavcu za mir smo približali njegovo potovanje v Turčijo. Kljub mnogim oviram in dvomom o uspehu obiska, je papež na koncu osvojil srca Turkov, kakor je zapisal jezuitski pater Drew Christiansen. Kot uspešen diplomat in delavec za mir se je papež Benedikt XVI. izkazal še v eni krizni situaciji. To je bila izraelska vojna proti Hezbollahu in Libanonu lansko leto. Papeževo stališče je bilo vseskozi znano. S pastoralno rahločutnostjo je izrazil željo, da bi prva nedelja od začetka vojne postala dan molitve in posta, kar je kazalo, s kakšno resnobnostjo je sprejel te konflikte. O njih je redno govoril v sporočilih ob nedeljskih molitvah Angelovega čaščenja, in tako pritegoval pozornost svetovne javnosti na razmere na Bližnjem vzhodu. Njegova izjava je bila jasna in neposredna, ne da bi bila obarvana s tradicionalno vatikansko diplomacijo ali z izjavami Janeza Pavla II. Že na začetku je dal na plano bistroumen program, ki je presegel vse, kar so predlagali pomembni tuji državniki. Program je vseboval takojšnjo prekinitev vojaških spopadov in sprejet sporazum na podlagi pogajanj, spoštovanje humanitarnega vojnega zakona (kar je pomenilo, da civilisti in zdravstveni delavci niso tarče napadov), priznanje humanitarnega koridorja (da bi begunci lahko umaknili pred napadi) in pomoč beguncem v težavnih situacijah. Minil je ves mesec, preden je svetovna skupnost ujela korak s papežem in postavila prekinitev vojaških spopadov na prvo mesto. V času premirja je veleposlanik Združenih držav pri Svetem sedežu Francis Rooney razkril ameriške načrte za obnovitev pomoči in humanitarne podpore v Libanonu. Slednje je bilo jasen znak, da je vlada sprejela načrt, ki se je nanašal na pomembnost Libanona in krščanstva na Bližnjem vzhodu. V tednih, ki so sledili, se je zavlačevalo s sprejetjem sporazuma, ki je vključeval načrt Združenih narodov, da se preneha z napadi in prepreči nadaljnje konflikte na libanonsko-izraelski meji. Pomembno vlogo pri posredovanjih v Libanonu so imeli tudi maronitski patriarh, Sinoda Maronitske cerkve, in Zbor katoliških škofov v Libanonu. Nasprotovali so strankarstvu in podpirali narodno združitev, ki bi temeljila na libanonskem državljanstvu. Maronitski patriarh Nazrallah Sfeir je na začetku letošnjega postnega časa izdal nenavadno pastoralno pismo z naslovom O ljubezni do domovine, v katerem je razmišljal o pristnem patriotizmu. V Iraku, Palestini in Libanonu so se kristjani soočali z nezaslišanimi pritiski, prav tako pa tudi v Jordaniji in Siriji, ki ju je bremenilo veliko število beguncev. 21. decembra je papež Benedik XVI. napisal Božično pismo, namenjeno kristjanom na Bližnjem vzhodu, da bi jih opogumil k vztrajnosti. Priznal je, da dogodki s katerimi se kristjani soočajo, v ljudeh spontano povzročijo medsebojno obtoževanje in jezo ter vodijo k maščevalnim namenom in dejanjem. Medtem ko zamera lahko nudi varljivo zadovoljstvo, je rezultat takih naporov razočaranje. Papež nadaljuje, da bi oseba, ki trpi, morala najprej poskušati razmeti drugo osebo, ki prav tako preživlja trpljenje v podobnih razmerah. Kot najboljše upanje za ozdravitev papež svetuje potrpežljiv in ponižen pogovor. Tak pogovor je dal pozitivne rezultate v mnogih deželah, ki jih je prizadelo nasilje in maščevanje. Tudi za žrtve nasilja je papež v pismu svetoval odločitev za nenasilje. Z Božičnim pismom je Benedikt pokazal svojo skrb za vse vernike, ki trpijo ter jih hkrati pozval k odpuščanju, pomiritvi in solidarnosti. O pomenu njegovega pisma pa v naši jutrišnji oddaji, ko bomo zaključili razmišljanje jezuitski patra Christiansena o Svetem očetu kot izjemnem delavcu za mir.