Papeževo prizadevanje za mir med obiskom v Turčiji
AMERICA (Torek, 14. avgust 07 RV) – V današnjem prispevku nadaljujemo z razmišljanjem
jezuitskega patra Drewa Christiansena o Svetem očetu in njegovi vlogi v prizadevanjih
za svetovni mir. Na papeževo predavanje v Regensburgu se je javnost burno odzvala,
čeprav so bili očitki neupravičeni. Papež in vsa Rimska kurija sta se na nastalo situacijo
odzvala hitro, mirno in učinkovito, Benedikt XVI. pa se je izkazal kot izreden diplomat.
Tudi v tem, da svojega načrtovanega potovanja v Turčijo ni nameraval odpovedati. Še
pred Regensburgom je glede obiska Turčije bilo videti, da se okrog njega kopičijo
številne težave. Več mesecev so Turčijo napolnjevala razna proti-katoliška podpihovanja.
Kot kardinal je papež Benedikt XVI. razburkal vodo, ko je podal svoje stališče glede
vstopa Turčije v Evropsko unijo, in izjavil, da država z Evropo ne deli enake krščanske
identitete. V mesecih, ko se je obisk vedno bolj približeval, so bili napadeni in
ubiti mnogi duhovniki. Roman, ki je opisoval umor papeža med njegovim obiskom Turčije,
je bil na vrhu najbolje prodajanih knjig. Regensburško predavanje, ki je sledilo protestom
proti bogokletnim karikaturam na Danskem, je še poostrilo sovražno naravnanost do
kristjanov, predvsem pa do papeža Benedikta XVI. Vztrajati pri odločitvi za obisk
Turčije sredi te razburjenosti, kaže na poseben pogum in zaupanje v božjo previdnost.
Napeto stanje je še bolj otežilo doseči osnovni namen potovanja, ki je bil izkazati
vzajemno složnost z Ekumenskim pravoslavnim Patriarhom v Carigradu. Čeprav je Turčija
sekularna država, je pritisk vlade na patriarhat posebej oster. Vlada postavlja pogoje
glede volitev patriarha, ne priznava njegove vloge med pravoslavnimi kristjani in
ne dovoli, da bi ponovno odprli semenišča, ki so bila zaprta leta 1971. Zaradi prerekanj
okrog Regensburga, je možnost, da bi papežu uspelo pripraviti slovesnost ob sklenitvi
edinosti s pravoslavnimi, bila videti zelo majhna. Turška vlada Vatikana ni nikoli
zaprosila za odpoved potovanja. Njen predsednik Tayyip Erdogan, ki je dal vedeti,
da bo v času papeževega obiska nekje v tujini, je na koncu ostal toliko, da je pozdravil
papeža in se šele nato napotil v Evropo. Papež je do turškega naroda izrazil naklonjenost
in navajal besede papeža Janeza XXIII., ki je bil tudi nuncij v Ankari, da ljubi Turke,
h katerim ga je poslal Bog. Benedikt je do Turčije izrazil tudi svoje spoštovanje
ter jo imenoval »plemenita dežela«, kjer se je islamska civilizacija razcvetela v
vsej svoji raznolikosti, vključno z literaturo in umetnostjo. Na srečanju z Alijem
Bardaoglujem, voditeljem Direktorata za verske zadeve, je Benedikt navajal papeža
Gregorja VII. In tako pozval k posebni dobrodelnosti, ki so jo muslimani in kristjani
dolžni eni drugim. Kajti verujemo v enega Boga, je dejal papež, čeprav na različne
načine, in ga vsak dan slavimo in častimo kot stvarnika in gospodarja sveta. V Modri
mošeji, ki je najbolj pomembno svetišče v Carigradu, je Benedikt skupaj z glavnim
carigrajskim muftijem stal pred mihrabom, zidno nišo, ki označuje smer v kateri leži
Meka. Po poročanju novinarjev, je ob tem dogodku papež dejal muftiju: »Hvala za ta
trenutek molitve.« Pater Lombardi, predstojnik Tiskovnega urada Svetega sedeža, je
pojasnil, da je šlo za osebno molitev, brez zunanjih gest krščanske molitve, da bi
se tako pokazalo na združenost kristjanov in muslimanov. Pozneje je papež povedal,
da je v mošeji molil z namenim, da bi se vsi verniki videli kot bratje in sestre.
Po vsem tem, kar smo našteli, bi bilo težko še naprej vztrajati pri Benediktovi
»ostri« drži do islama. Ob koncu obiska, je papež Benedikt XVI. že osvojil srca Turkov.
Kakor je eden izmed njih povedal: »Hitro se razjezimo in hitro odpustimo.« Obenem
je Benedikt, v svoji mirni in neposredni maniri pokazal na bistveno sporočilo svojega
obiska. Nasproti verskemu in kulturnemu nasilju, je postavil ponovni poziv h kulturnemu
dialogu in ponavljal, da gre za življenjsko nujo o kateri je odvisna naša prihodnost.
Ker je bil dobro seznanjen s trpljenjem verskih manjšin v Turčiji, je prav tako branil
versko svobodo in pravice manjšinskih verskih skupnosti. Civilna oblast vsake demokratične
države je dolžna zagotoviti svobodo vseh vernikov in jim dovoliti, da svobodno urejajo
življenje svojih verskih skupnosti, je dejal papež diplomatskemu zboru na srečanju
v Ankari. Benedikt je pokazal, da tudi med samim celjenjem in zdravljenjem medsebojnih
odnosov, svetovni verski voditelj lahko z ljubeznijo govori resnico. Na tak način
se je papež Benedikt XVI. izkazal kot diplomat in kot delavec za mir. Izrael, palestinsko
vprašanje in Libanon so že desetletja najbolj občutljivo področje svetovnega miru.
O pristopu Svetega očeta k tem vprašanjem pa v naslednjih dveh oddajah.