Premišljevanje o posvetitvi Mariji

(Ponedeljek, 13. avgust 07 RV) Posvetitev slovenskega ljudstva Mariji, ki so jo leto dni po kratki vojni za svobodno domovino na Brezjah opravili slovenski škofje, je bila osebno in skupnostno dejanje. To je bilo celovito človekovo dejanje, ker je vsak človek oseba in je hkrati član skupnosti, ker v sebi združuje osebnostno počelo in skupnostno razsežnost. Človek je po svoji naravi tudi družbeno bitje, bitje za drugega, ker je bistvo vsakega človeka tudi to, da je sposoben vzpostavljati odnose kot svobodno bitje.
Posvetitev slovenskega ljudstva Mariji, je bilo dejanje, s katerim je vsakdo osebno obljubil Mariji, bratom v veri in sebi v svoji vesti, da bo delal za dobro slovenskega ljudstva, kot bi to delala Marija, če bi sedaj živela med nami. Vsaka slovesna posvetitev ali obljuba torej predpostavlja zelo osebno delovanje in posebno močno ter jasno zavzetost, da dano obljubo vsak kristjan osebno izpolni. Za kristjana pa je posvetitev tudi pristno dejanje vere, torej dejanje, s katerim se kot kristjan zavežem, da si bom z vso vnemo in močjo prizadeval doseči tisto, kar sem obljubil, da bom delal na tem, da obljuba postane stvarnost. In če vemo, da je, kot uči pismo Hebrejcem, vera trdno prepričanje o tem, kar kdo upa, potem je vsaka kristjanova posvetitev dejansko pristno dejanje vere.
Ko so škofje na II. vatikanskem koncilu razmišljali o prisotnosti krščenih v sodobni družbi, so vsem postavili za zgled najbolj popolno ženo, Marijo, prvo kristjanko, kot so jo imenovali. Koncilski očetje so nadalje v svojih razmišljanjih, kako naj bomo kristjani pristoni v našem svetu, da ga odpremo Kristusu, v Mariji uvideli najbolj pristno držo, s katero je ona sodelovala v delu odrešenja svojega Sina in Odrešenika vsega stvarstva. Veličina njene vere in modrosti je v tem, da je bila stalno brezmadežno pozorna na tisto, kar je učil, delal in v molitvi iskal Očetovo potrditev Jezus Kristus. Bistvo odrešenja je torej v tem, da smo na tem svetu, da v njem živimo in delujemo ter se stegujemo v večnost, kakor je to delal Kristus in z njim njegova in naša Mati Marija.
Papež Benedikt XVI. je letos maja v Aparecidi v Braziliji škofom in vernikom dejal, naj si Cerkev Latinski Ameriki, kar pomeni po vsem svetu, prizadeva za krščanski kulturni skok v zgodovini, ki je v tem, da kristjani od neke splošne, lahko bi rekli nezavzete pripadnosti Cerkvi preidemo v osebno in zavzeto krščansko držo do življenja in okoliščin v katerih živimo. Papež je vernikom v Latinski Ameriki povedal, da v duhu II. vatikanskega koncila od vsakega krščenega pričakuje oseben in zavzet odnos najprej do Kristusa, njegovega Evangelija in enako zavzeto delovanje v Cerkv v sedanje času in okoliščinah, ki pa mora preiti v delovanje iz globokih osebnih prepričanj in navdihovanja ob evangeliju.
Na vsebinski ravni smo kristjani na Slovenskem storili isto dejanje, kot si prizadeva Cerkev po vsem svetu. Na ravni uresničevanja obljubljenih ciljev in drž, pa mora vsak najprej pogledati v svojo lastno notranjost in jo resnicoljubno pregledati in se postaviti pred lastno vest, pred Marijino podob in pred Kristusovo obličje ter poslušati, kaj mi govori vest, kakšno sporočilo prihaja iz primerjave z Marijinimi držami in v kakšni meri lahko obstanem pred Kristusovim obličjem. Posebno resno naj bo takšno notranje preverjanje ob prazniku Marijenega vnebozvetja.