Papeževo delo za mir z muslimani

AMERICA (Ponedeljek, 13. avgust 07 RV) – Nadaljujemo s prispevkom o papežu Benediktu XVI. in njegovih prizadevanjih za svetovni mir, kakor o njih razmišlja jezuitski pater Drew Christiansen. Včeraj je bilo govora o »Duhu Asizija« in medijskem vsiljevanju napačne papeževe drže do islama, na katero Benedikt XVI. ni pristal.
Na začetku svojega pontifikata je papež Benedikt XVI. naredil vrsto korakov, ki so jih novinarji nato predstavili kot dokaz za novo in ostro držo Vatikana do islama. Bolj pomembno je, da je za cilj vatikansko islamske politike postavil »vzajemnost«. To pomeni, da bi kristjanom bile priznane iste pravice v muslimanskih državah, kakor so muslimanom priznane na Zahodu. Samo po sebi je bila to nujno potrebna ureditev dejanskega stanja nesorazmernih medsebojnih odnosov. Papež Janez Pavel II. je s svojo odprto držo dosegel, da so kristjani zgradili cerkve v nekaterih državah ob Perzijskem zalivu, Palestinske oblasti so podpisale mednarodni dogovor s Svetim sedežem, Hašemitska kraljevina Jordanija je zagotovila svobodo kristjanom, okrepilo pa se je tudi nadaljnje sodelovanje med kristjani in muslimani v Libanonu. V Pakistanu, Iranu in Saudski Arabiji se je položaj kristjanov poslabšal in je od zelo težavnega prešel v stanje zatiranja. Po 20 letih pogovorov je bilo upravičeno pričakovati, da bo dosežen nek napredek in dogovor.
Naslednja poteza novega papeža Benedikta je bila, da je vodilnega vatikanskega strokovnjaka za islam nadškofa Michaela Fitzgeralda, tudi Predsednika Papeškega sveta za medverski dialog, kot nuncija poslal v Kairo in na sedež Arabske lige, kardinala Paula Pouparda pa postavil za Predsednika Papeškega sveta za medverski dialog. Rezultat tega je, da sedaj Sveti sedež raje govori o »kulturnem dialogu« kot o verskem dialogu. Kulturni dialog obsega veliko širše področje od katoliško-muslimanskih odnosov. Lahko bi rekli, da je v delovanju Cerkve dialog z muslimani postal najpomembnejši, kar se tiče dvostranskih pogovorov. Kako pomembna je ta ponovna oživitev odnosov, se je pokazalo 25. junija, ko je Vatikan objavil, da je papež prejšnjega tajnika za odnose z državami kardinala Jean-Louisa Taurana postavil za Predsednika Papeškega sveta za medverski dialog. Resen in odprt diplomat kardinal Tauran bo gotovo dal nov poudarek delovanju in vsebini Papeškega sveta za medverski dialog.
Papež Benedikt XVI. je v svojem govoru članom Rimske kurije ob koncu minulega leta izrazil naklonjenost do islama. Dejal je, da se morata tako krščanstvo kot islam soočiti s posvetnostjo sveta in sprejeti njene kreposti. Kakor je to storil papež Janez XXIII. in II. vatikanski koncil na področju človekovih pravic in verske svobode. Oba, krščanstvo in islam, morata popraviti skrajnosti posvetnega, sekulariziranega sveta, njegov materializem in moralni relativizem. Predvsem pa se morata odzvati na pozitivistično idejo, ki v življenju skupnosti izključuje Boga. Kristjani in muslimani se morajo povezati v iskanju rešitev, kako se upreti nasilju ter najti skupno delovanje oziroma dopolnjevanje med vero in razumom, med vero in svobodo. Tema, ki se nanaša na skupne dolžnosti muslimanskih in krščanskih vernikov v soočanju z brezbožnostjo sveta, je glavna nit spisov kardinala Ratzingerja v knjigi Brez korenin iz leta 2006. V slednji so svoje eseje prispevali tudi drugi avtorji, med njimi že omenjeni Michele Pera. Papež Benedikt XVI. ne izpostavi abstraktno spoštovanje do islama, temveč prej občutek za duhovno solidarnost z verniki, ne glede na temačni sekularizem. Na Srednjem Vzhodu, kjer se Cerkev in islam najbolj tesno srečujeta, voditelji krajevnih Cerkva že dolgo govorijo o »dialogu vsakdanjega življenja«. Ta se nanaša na številne vzajemne družbene dejavnosti v katerih se muslimani in kristjani med seboj samodejno povezujejo. Papež iz tega stališča naredi korak več in predlaga nenasilno »druženje«. Skupno življenje in skupno prenašanje težav, pojasnjuje Benedikt XVI, imata zdravilne posledice, ki celijo rane in ljudi vodijo k spravi in miru. V pismu ob božiču 2006 papež spodbuja kristjane na Srednjem Vzhodu, da v vsakodnevnih dejanjih vztrajajo na poti zaupanja, ohranjajo prijateljsko držo in dobro voljo do muslimanov.
Kje je torej v predavanju papeža Benedikta XVI. v Regensburgu govora o nasilju in nerazumevanju islama, kakor so trdili očitki? V tistem trenutku se je zdelo, da je prišlo do »trčenja dveh civilizacij«, kar je razglašal harvardski profesor Samuel Huntington, vedno znova pa zavračal Vatikan in papež osebno. Državniki in poznavalci islama so papeža javno obtoževali, diplomati so bili odpoklicani, po ulicah so korakali protestniki, v Somaliji je bila ubita redovnica. A papež Benedikt XVI. je ves čas ostal miren. Nov vatikanski tiskovni predstavnik Federico Lombardi pa se je lotil dela, in vatikanski diplomati so se zbrali, da bi pomirili razburjenost in odgovarjali na vprašanja. Težko bi se spomnili katere od težavnih situacij, v kateri bi Rimska kurija reagirala s tako hitrim soglasnim odzivom in v tako kratkem času. Podane so bile verodostojne razlage in pojasnila na različnih ravneh. Papež Benedikt XVI. je izrazil obžalovanje, vendar ne opravičila. Srečal se je z muslimanskimi diplomati in drugimi islamskimi voditelji. Predvsem pa je papež, kljub nevihti, ki jo je povzročil njegov govor, zavrnil odpoved svojega obiska Turčije, ki je bil načrtovan v novembru. Regensburško predavanje samo po sebi je bilo morda slabo zastavljeno, a reševanje nastale situacije je bilo izvrstno izpeljano. Do papeževega povratka iz Turčije so odnosi z islamom že bili resnično mirni. Še več. S pomočjo svoje ekipe se je papež Benedikt XVI. izkazal kot izreden diplomat.
O papeževem potovanju v Turčijo novembra 2006 pa bomo s pomočjo jezuitskega patra Drewa Christiansena razmišljali v naši jutrišnji oddaji. Vabljeni k poslušanju!