Premišljevanje o prazniku Marijinega vnebovzetja

(Nedelja, 12. avgust 07 RV) Ko se izteka današnji Gospodov dan, se nam misli usmerjajo k velikemu Marijinemu prazniku, ko slavimo in se poglabljamo v versko resnico, da je bila Devica Marija ob koncu njenega zemeljskega življenja vzeta v nebo z dušo in telesom. Kristjani na Slovenskem pa od leta 1992 dalje temu prazniku dodamo še neko novo razsežnost, namreč posvetitev našega ljudstva Materi Božji, ki so jo opravili slovenski škofje na Brezjah.
Za vernega človeka ima posvetitev Bogu, Mariji, svetnikom, Bogu posvečenemu življenju in drugo, vedno globok in celoviti pomen. Ko smo se kot veren narod izročili Mariji na praznik njenega Vnebovzetja smo s tem dejanjem vnesli v naša prizadevanja za dobro slovenskega ljudstva vrsto ključnih teoloških danosti.
Vsaka verska posvetitev ima dve temeljni razsežnosti. Prva je ta, da je to zaupna, odprta, predana izročitev osebi, ki se ji posvetimo. V našem primeru je to Marija, Božja Mati, ki pri Bogu in svojem poveličanem Sinu posreduje za nas. Druga razsežnost pa je naša osebna drža, pa tudi drža vsega vernega slovenskega ljudstva, ki je posvetitev opravilo. Za Marijo smo prepričani, da je rada sprejela našo izročitev in bo storila vse, kar ta posvetitev vključuje z Njene strani, to je, da bo pri Gospodarju zgodovine posredovala za nas. Njeno posredovanje torej ni pri kakšnem zemeljskem mogočniku in tudi ne pri kakšnem viru moči, ki izhaja iz odnosov med ustvarjenimi bitji, ampak je to posredovanje pri Stvarniku, pri Bogu in vstalem Kristusu, v katerem ima vse svoj obstoj, kot pravi apostol Pavel.
Za vsakega od nas pa je bolj zahtevno razmišljanje o dejanju, ki ga je vsakdo osebno in vsi skupaj kot narod storili ob posvetitvi Božji in naši Materi Mariji. Pri tem razmišljanju je dobro najprej upoštevati samo vsebino praznika Marijinega vnebovzetja. Vsak osebno in vse slovensko ljudstvo se je posvetilo Mariji ne v kakšnem posebnem trenutku njenega življenja, kot je bilo angelovo oznanjenje, ali Marijina bolečina pod Križem, ali trenutek njenega prvega srečanja z vstalim Sinom, ampak na praznik njene smrti in njenega odhoda z dušo in telesom k Očetu in svojemu poveličanemu Sinu. Božji Materi smo se posvetili v trenutku, ko je Marija opravila zemeljsko sodelovanje v delu odrešenja in prva sama doživela popolno odrešenost, to je zmago nad smrtjo in zlom ter večno življenje pri Očetu. Mi verujemo, da je Marija v trenutku smrti videla najgloblje vsebine in razsežnosti vsakega njenega dela v procesu odrešenja in kako je vsako njeno dejanje v življenju vodilo k tej njeni končni stvarnosti. Tako je praznik Marijinega vnebovzetja praznik, ko kristjani obhajamo, motrimo in premišljujemo, kako se je v Mariji proces odrešenja ne le dogodil, ampak v kakšno končno stanje jo je popeljal.
Tu se nam odpirajo takorekoč neskončna obzorja, kako naj mi, ki smo se zaobljubili, po Marijinem zgledu in z močjo njene priprošnje, delujemo za dobro slovenskega ljudstva, kot je to ona storila za dobro vsega človeštva, predvsem pa Cerkve, izvoljenega ljudstva nove zaveze. Prizadevanje kristjanov za dobro slovenskega ljudstva in države v duhu in luči posvetitve Božji Materi, je v prvi vrsti vprašanje kakovosti osebne vere vsekega kristjana in Cerkve na Slovenskem v celoti. Na praktični ravni ta trditev lahko pomeni tudi odgovor na vprašanje: »Ali sem jaz v svoje prizdevanje za dobro slovenskega ljudstva v duhu evangelija tako poln vere v Boga in Kristusa, torej v dobrost Evangelija, kot je to bila Marija v svojem življenju?« Če je temu tako, potem se to mora nekje videti, moje delovanje mora druge vznemiriti, kot je v dobrem smislu vzemirjala Marijina predanost Bogu in članom prve Cerkve najprej prve kristjane in pogane, ki so bili v stiku z njo. Če temu ni tako, potem se moram vprašati, kaj sem obljubil, da bom kot kristjan storil za dobro slovenskega ljudstva?! Na ravni krščanske drže, se moram vprašati, ali je moja vera v moč Kristusovega vstajenja tako trdna kot Marijina, ko je nemočno stala pod križem na katerem je umiral njen Sin in moj, naš Odrešenik, in še neskončno bolj trdna po Kristusovem vstajenju. To pomeni, da nekaj te trdnosti moram pokazati v borbi z danšnjim zlom v svetu in v prizdevanju za dobre stvari v sedanji družbi. Če tega ne delam, potem nisem nič obljubil. Marija je v podobnih okoliščinah bila polna vere v božjo zmago. Verovala je, da je Kristusovo trpljenje in njegovo vstajenje vir nezlomljivosti Cerkve, ki je vsa nebogljena, preganjana, pa vendar polna apostoskega zanosa smelo oznanjala evangelij svojim sodobnikom. Marija je videla krhkost prve Cerkve, neomajno pa je verovala v njeno božje poreklo in nezlomljivost v boju z zlom svojega časa.
Kristjani pa tudi vemo, da je vsaka zaobljuba vedno dejanje vere v odnosu na prihodnost, v smislu, da želimo postati tisto, kar še nismo in slutimo ali celo trdno vemo, da bi lahko bili. Na tej ravni je zaobljuba preroško dejanje v našem življenju, ki ga moramo uresničiti. Ker pa je vsaka prava krščanska drža v bistvu vedno tudi pristno preroško dejanje za kristjana samega in njegove sodobnike, zato je tudi trajen predmet njegove molitve, premišljevanja in delovanja. Zato obljuba ostaja vedno odprto dejanje za prihodnost.