Razmišljanje o pravem in napačnem patriotizmu

AMERIKA (Sobota, 11. avgust 07 RV) – V nadaljevanju vam predstavljamo razmišljanje o patriotizmu, ki ga je v enem od katoliških časopisov predstavil ameriški protestantski teolog Dolnald Shriver Jr.
Shriver začne s primerom iz leta 1918, ko je neka protestantska verska skupnost v notranjosti svoje cerkve izobesila ameriško zastavo. Njen pastor Reinhold Niebuhr je takrat vneto spodbujal nemške priseljence, naj molijo in opravljajo bogoslužna dejanja v angleškem jeziku. Niebuhr je bil strasten domoljub in je spodbujal člane svoje Cerkve, da ljubijo Ameriko tako močno, da se bodo pripravljeni boriti za njene demokratične ideje. V nekem svojem eseju je zapisal, da je patriotizem nekaj vzvišenega in plemenitega in da mora biti človek v duši mrtev, če ne ljubi svoje zemlje, ki ga je rodila ali posvojila. Niebuhr se je kmalu po tem streznil, piše avtor članka. Nekaj let pozneje je postal eden najbolj vidnih sodobnih ameriških teologov, ki je z ostro kritiko nastopal proti državljanom, ki so pomešali Boga ljubezni in Boga bojevnikov. Naslednjih 50 let, vse do svoje smrti, se je Niebuhr boril proti nacionalističnemu samoupravičevanju v vseh njegovih oblikah.
Amerika ni nikoli znala v pravi meri razlikovati med dobrim in slabim patriotizmom. Okrog leta 1830 je znani francoski mislec in zgodovinar Alexis de Tocqueville dejal, da so Američani zakrneli v sprejemanju tujih kritik na svoj račun. Obdolžil jih je preobčutljivega patriotizma, kajti njihova vera v narodno edinost ni dovolj močna, da bi zmogli priznali, da si nekateri pojavi ameriške kulture zaslužijo kritiko.
Na to ameriško držo Shriver navezuje besede ameriškega predsednika Busha po terorističnem napadu 11. septembra 2001, ko je svoj narod najprej spomnil, da je »dobra« Amerika napadena. Takoj so se začele priprave na vojno, deželo so prekrile poplave zastav, novinarje, izobražence in verske voditelje so zaprosili, naj branijo svobodo pred zlobnim svetom, piše Shriver in dodaja: »Končali smo pri ameriškem domoljubnem zakonu, ki brani svobodo tako, da jo omejuje.«
Protestantski teolog v nadaljevanju svojega razmišljanja začne nizati pripetljaje, v katerih je prihajal na plano njegov osebni patriotizem in do neke mere potrjeval Tocqueville-jevo izjavo o preobčutljivem ameriškem patriotizmu. Shriver opisuje svoj obisk neke srednje šole v Berlinu in pogovor o nacizmu in holokavstu, ki ga je imel s tamkajšnjimi dijaki. Ti so večinoma trdili, da se prej kot Nemci raje istovetijo kot Evropejci. Na površje pa je prišla tudi izkušnja dveh dijakov, ki sta pripovedovala o počitnicah preživetih v ZDA. Njuno nesoglasje z ameriškimi dijaki je bilo v tem, da niso kazali zaskrbljenosti glede množice zastav ob 4. juliju, ob povorkah, korakajočih orkestrih in govorih. Nemška dijaka je praznovanje ameriškega državnega praznika spomnilo na naciste. Z drugimi besedami, zaključuje Shriver, dijaki nemških srednjih šol so v primerjavi z ameriškimi dijaki bolje poučeni o nevarnosti supernacionalizma in njegovih simbolih. Množična parada ameriških zastav 4. julija jim sploh ne povzroča zaskrbljenosti. Kakor avtor sam, bi mnogi začeli opravičevati praznovanje 4. julija, da gre le za pozdravljanje vojaških veteranov, ki korakajo po cestah.
Po 11. septembru se v Ameriki mnogo ljudi sprašuje ali se kritična ljubezen izgublja pred nekritično ljubeznijo v sedanjih javnih pogovorih o patriotizmu. Shriver trdi, da se z lahkoto pozablja na protizakonito mehiško vojno leta 1846, na Lincolnov preklic sodnega naloga, da se krivec privede na sodišče tekom državljanske vojne, internacijo 120.000 japonskih Amerikancev 1942: vse zaradi demokratičnega patriotizma, dovzetnega za splošno narodno pripravljenost, da se za zaščito naroda omili zakon, ustavo in etične norme.
Mnenja mnogih govorijo o Američanih kot nezmožnih sprejemanja kritik. Shriver navaja primer Američana, ki je pred dvajsetimi leti pobegnil iz svoje domovine v vzhodni Evropi. Njegova izkušnja z Američani je ta, da niso preveč razumevajoči do drugače mislečih. Po 11. septembru je bolje molčati z vsako kritiko o ameriški državi.
Kot pomemben prispevek v teološkem razlikovanju med krščansko vero in vero v Ameriko, protestantski teolog navaja članek iz nekega konzervativnega časopisa. V njem je bilo zapisano, da ameriški predsednik države ni Bog, da Deklaracija o neodvisnosti ni nezmotljivo vodilo za krščansko vero in delovanje, da ameriška zastava ni križ, da zaprisega zvestobe ni veroizpoved in da stavek Bog blagoslovi Ameriko ni slavospev Bogu.
Shriver zaključuje svoj članek z mislijo, da Američani potrebujejo politike in verske voditelje, ki bodo pripravljeni javno obuditi spomin na zlorabo oblasti v ameriški zgodovini in prav tako opozoriti na sedanjo nevarnost, da nas obramba pred sovražniki lahko stane njihovega posnemanja. Američani smo lahko ponosni na mnoge stvari v naši zgodovine, trdi Shriver, a vedno bomo potrebovali voditelje, ki bodo sposobni povezovati ponos s ponižnostjo, praznovanje s skesanostjo. Povezava teh vrlin je tisto, kar moramo kristjani vcepiti v kulturo v kateri živimo. Na ta način bomo postali »sol zemlje«, kakor nas je imenoval Jezus, so zaključne besede ameriškega teologa Shriverja.