Homilija s. Darije Krhin za 19. nedeljo med letom

(Sobota, 11. avgust 07 RV) Dragi bratje, drage sestre! Evangeljski odlomek in celotno 12. poglavje, iz katerega je vzet, ponuja več možnosti za premislek. Govori o čuječnosti, o pravilni uporabi dobrin, ki nam jih je zaupal Stvarnik, o tem, da se nam ni treba bati, pa tudi o tem, kaj je pravi zaklad, ki ga tudi smrt ne uniči. Če pa vzamemo v premislek vse tri svetopisemske odlomke, se zavemo, kako Sveto pismo prinaša zgodbe ljudi, ki so bili izredno močni v veri. Drugo berilo govori o velikanu naše vere, očaku Abrahamu, prvo pa o nikoli pozabljeni drami izhoda iz egiptovske sužnosti, ob njej pa o velikem moralnem voditelju izraelskega ljudstva, Mojzesu.
Od Mojzesa do danes je dolga doba. Pa vendar smemo reči, da ta mož vere in vpliva živi še danes v mnogih možeh in ženah, ki vztrajajo v nadlogah in stiskah življenja in gredo naprej, trdni v svoji veri. Exodus ne pomeni nič drugega kot izhod iz suženjstva in je kot tema zelo aktualen tudi danes. Tudi danes se ljudje srečujemo z raznimi oblikami suženjstva in pobitosti duha, s trpljenjem, ki je prav tako resnično, kot je bilo tisto, ki so ga trpeli Izraelci v Egiptu, pa čeprav živimo v moderni dobi, z vsemi njenimi ugodnostmi. To trpljenje vidimo v ženi, ki je ostala sama: njen svet se je podrl in njeni otroci so brez očeta. Podobno se vse podere, če ostane mož sam. Okrog sebe pogosto vidimo, kako je ogroženo življenje zaradi odvisnosti od mamil, katerih žrtve so mnogokrat že otroci, predvsem pa mladi in tudi manj mladi…; življenje ostarelih ogroža strah, da bodo ostali zapuščeni in pozabljeni prav od svojih najdražjih; tiste, ki so na robu preživetja, pestita obup in revščina…; Da bi se znali v teh in mnogih drugih okoliščinah oprijeti Božje roke, zaupati Bogu, gledati naprej in z očmi, usmerjenimi na Kristusa, nikoli ne nehati iti naprej! Samo romarji smo skozi to življenje, v katerem nas vse prevečkrat slepijo skrbi in preveč obremenjuje negotovost. Poklicani smo, da naredimo tisti korak, bolje, skok v veri in svoje zaupanje položimo v Boga, ki nas vodi po za nas nerazumljivih poteh in načinih. Samo z vero in v veri se še lahko oprimemo svojih sanj, kadar se zdi, da se razblinjajo pred našimi očmi.
Verjetno se vsi zavedamo, kako je vprašanje vere kritično vprašanje našega časa. Mnogi ljudje nimajo nikakršne vere; spet drugi samo govorijo o njej; nekateri manipulirajo z njo v svoje namene. Vedno bolj pa lahko opažamo velik razkorak med vero na eni strani in dejanskim uresničevanjem evangeljskih vrednot na drugi strani. Ob takih ugotovitvah pa je za nas, za vsakega osebno, pomembno, da se vprašamo, kakšna je naša, moja osebna vera. Bog ni star mož, ki nekje iznad oblakov vrača dobro tistim, ki delajo dobro in kaznuje hudobne. In ko se hude stvari dogajajo dobrim ljudem? Ljudje s pravkar omenjenim gledanjem na vero morejo izgubiti vero v Boga ob težkih preizkušnjah, ker se zdi, da mislijo, da jim Bog nekaj dolguje. Toda resnična vera gre globlje. Gre za mnogo več kot za razumsko prepričanje, da Bog je. Pristna vera vključuje odnos z Bogom, odnos nenehnega zaupanja in odvisnosti, zaupanja, da je dobro vse, kar je ustvaril in ustvarja. Jezus je nekoč dejal: "Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi" (Mt 11,28). To je povabilo, naj mu zaupamo svoje življenje; povabilo k prijateljskemu odnosu, ki pa se ne ustvari nenadoma in ki mora preko preizkušenj. Naš odnos z Bogom se včasih s težavo prebija preko dvomov in trpljenja, preko skrivnosti, ki je ne moremo popolnoma razumeti. Lahko smo včasih celo jezni nanj. Sčasoma pa bomo le razumeli, da čeprav v življenju ostajajo problemi, izgube in trpljenje, ki nam jih Bog ne odvzame, on ostaja z nami v takih časih teme. Čeprav se zdi, da je včasih odsoten, nas vedno podpira, da ni preizkušnja naše vere neznosna.
Ko bomo razmišljali o svoji veri, ne pozabimo na zastavljena vprašanja. Vera daje življenju vizijo in smer, ne sme pa biti samo tista ura v nedeljo v cerkvi, kadar to sploh je, ki se v življenju nič ne pozna. Boga, v katerega verujemo, prosimo, naj utrdi našo vero.