40-letnica dokumenta Ex Corde Ecclesiae – Iz osrčja Cerkve II. del

ZDA (Petek, 10. avgust 07 RV) – V naši včerajšnji oddaji smo govorili o Land O´Lakes-u in velikem premiku v katoliških visokošolskih izobraževalnih ustanovah, ki je potekal v drugi polovici prejšnjega stoletja v ZDA. Spremembe je spodbudila seja Mednarodne zveze katoliških univerz leta 1967, na kateri so se sestali predstavniki katoliških visokošolskih izobraževalnih ustanov. Srečanje je potekalo v Land O´Lakes-u, v ameriški zvezni državi Wisconsin. Ob 40-letnici o dogodku razmišlja Joseph O'Hare, jezuitski pater in nekdanji rektor Fordham University.
Srečanje v Land O´Lakes-u je bilo prvi in preprost prispevek k mednarodnim pogovorom, ki so se začeli leta 1973 in se končali 1990 leta s cerkvenim dokumentom Ex Corde Ecclesiae – Iz osrčja Cerkve ali O katoliških univerzah. V ZDA se je vedno več univerz odločalo za pravno samostojnost in akademsko svobodo. To je v bistvu pomenilo, da ameriške katoliške univerze niso sprejele pokroviteljstva hierarhije in cerkvenega prava. Konzervativni kritiki so pogosto kritizirali poročilo iz Land O´Lakes-a, prav tako pa tudi razne podporne aktivnosti Zveze katoliških univerz. Katoliškim univerzam, ki so vztrajale pri svoji avtonomiji, so očitali, da se nagibajo k izdaji svojih katoliških korenin, da bi tako imele dostop do javnih fondov.
Kaj so torej udeleženci srečanja v Land O´Lakes-u povedali takega, da je izzvalo kritike, polne bojazni, da katoliške univerze sledijo drugim ameriškim univerzam, ki so začele svojo pot pod cerkvenim pokroviteljstvom in čez čas postale popolnoma necerkvene ustanove?
Poročilo iz Land O´Lakes-a med drugim pravi naslednje: »Da bi bilo poučevanje in raziskovanje bolj učinkovito, morajo imeti katoliške univerze njim lastno avtonomijo in akademsko svobodo v odnosu do kakršnokoli oblasti, laične ali cerkvene, ki ni lastna sami visokošolski skupnosti. Povedano preprosto pomeni to, da sta neodvisnost univerze in akademska svoboda temeljna pogoja za življenje in razvoj ter tudi preživetje katoliških univerz, kot tudi vseh drugih univerz.
V tej zahtevi po avtonomiji so nekateri kritiki videli zgodovino mnogih ameriških univerz, ki so počasi prešle v sekularizirano in laicizirano izobraževanje. Ta mnenja niso upoštevala stavka, ki dopolnjuje poziv k avtonomiji in pravi, da katoliška univerza mora biti ustanova, skupnost učečih se in skupnost učenjakov, v katerih je katolicizem jasno prisoten in živo dejaven. Poročilo iz Land O´Lakes-a tudi zatrjuje, da se katoliška identiteta, jasno prisotna in živo dejavna, lahko ohranja in vzdržuje tudi v institucionalni neodvisnosti od cerkvene oblasti. Poleg tega pa lahko neodvisne katoliške univerze še boljše služijo Cerkvi. Vsaka univerza, najsi bo katoliška ali ne, služi kot razumni in kritični pogled družbe, piše v dokumentu. To je tudi naloga katoliških univerz, ki jo morajo izvrševati v službi katoliške Cerkve, torej neprestano raziskovati različne cerkvene vidike in dejavnosti ter jih objektivno ovrednotiti. Cerkev bo v katoliških univerzah tako imela stalnega svetovalca.
Na ugotovitve kardinala Gabriela Garrona so se katoliške univerze odzivale dokaj enotno: pristajale so na odnose s cerkveno hierarhijo, ne pa na oblast cerkvenega prava. K razvoju dialoga med katoliškimi univerzami in Vatikanom je leta 1987 prispeval papež Janez Pavel II. Med svojim obiskom v Združenih državah je v New Orleansu govoril predstavnikom katoliškega visokošolskega izobraževanja. Navzoče je spomnil, da so škofje doctores et magistri fidei, torej poznavalci in učitelji vere, in se jih ne sme razumeti kot neke zunanje predstavnike. Škofje so soudeleženi v življenju katoliške univerze in imajo izjemno vlogo na področju, kjer se srečujeta vera in znanost, razodeta resnica in kultura. Po petih letih posvetovanj, torej leta 1990, je izšel že omenjeni dokument Ex Corde Ecclesiae - Iz osrčja Cerkve, ali O katoliških univerzah. Dokument je jasno in nedvoumno priznal legitimnost katoliškim univerzam, ki niso pod oblastjo cerkvenega prava, a priznavajo pomembnost in potrebo po tesnem medsebojnem sodelovanju s cerkveno hierarhijo, predvsem s krajevnimi škofi.
Poziv k avtonomiji univerz je v Združenih državah spodbudil pomembne spremembe v strukturi vodenja mnogih katoliških visokošolskih ustanov. Vedno več katoliških univerz se je odmaknilo od redov, ki so jih ustanovili in podpirali, ter prešlo v neodvisno upravljanje laikov. Tako je bilo z 200 ustanovami, vključenimi v Zvezo katoliških univerz. Kot zasebne institucije, ki služijo javnemu dobru, so katoliške univerze dobile zakonsko pravico do javnih fondov. Bolj pomembno pa je, da so postale veliko bolj kompleksne ustanove. Izkušenost, znanje in profesionalna usposobljenost upraviteljev laikov je postalo vedno bolj temeljnega pomena za nadaljnje delovanje in razvoj izobraževalnih ustanov. Vedno večja vloga laikov je bila tudi odziv na poziv Drugega vatikanskega koncila, da se naj vernike laike vključi v življenje Cerkve.
Po štiridesetih letih Poročila iz Land O´Lakes-a za katoliške univerze še vedno ostaja izziv, kako ohranjati živ in dejaven katolicizem. Žal so oči javnosti zelo malo uprte v najbolj temeljno vprašanje: Ali intelektualna in verska katoliška tradicija priteguje predavatelje in študente v oblikovanje akademske skupnosti? Zvestoba katoliški identiteti in poslanstvu bi se morala meriti po uspehu in napredovanju na področju, kjer se srečujeta vera in znanost, razodeta resnica in kultura. V ozir je potrebno vzeti tudi napetost, ki lahko nastane med škofi, ki predstavljajo avtoriteto nauka, in akademsko svobodo katoliških teologov. Ta napetost je ustvarjalne narave, če se različne, vendar dopolnjujoče se vloge škofov in teologov na primeren način razumejo in spoštujejo. Po 40 letih Poročila iz Land O´Lakes-a se zdi trditev, da morajo biti katoliške univerze »razumni in kritični pogled« Cerkve, nekoliko domišljava, celo tistim, ki so jo zapisali. Nedvomno pa je lahko izkustvo ameriških katoliških univerz, da se laikom zaupa vodstvene položaje v vseh cerkvenih ustanovah, poučno za prihodnost Cerkve tudi v drugih državah. Odprto ostaja vprašanje, ali lahko duhovniki, ki so v moči svetega reda odgovorni in imajo tudi moč odločanja v Cerkvi, ali ti lahko najdejo potrebne rešitve, ki bi vodile v spremembe in obnovo, in v vsako raven delovanja Cerkve bolj celostno vključijo sposobnosti in zavzetost vernikov laikov.