Premišljevanje ob današnji božji besedi

(5. avgust 07 RV) Božja beseda na današnjo, 18. nedeljo med letom govori o nečimernosti, o novem človeku in svari pred lakomnostjo. Med temi tremi zelo različnimi tematikami se prepleta velka človeška stvarnost, namreč, kako ravnati, da človek, kristjan doseže svoj cilj, življenje bogato v Bogu.
Na začetku današnjega odlomka iz evangelija smo slišali, kako je nekdo prosil Jezusa, naj bo razsodnik med bratoma glede dediščine. Po eni strani je prošnja izražala veliko zaupanje v Jezusa, po drugi pa veliki problem prosilca, ki se ni mogel dogovoriti z bratom o delitvi dediščine, ki ni bila le materialna. Kadar gre za dediščino, otroci, oziroma dediči vedno tudi vzpostavljajo dokončne odnose do pokojnika. Odnos do dediščine zato vedno izraža tudi celovito dedičevo držo do osebe, ki mu je zapustila svoje materialne in druge dobrine, skratka celotno svoje imetje, vse kar je imela in bila.
Jezus je prošnjo odločno odklonil: »Človek, kdo me je postavil za sodnika in delivca čez vaju?« Nato je takoj dodal silno pomembno, jasno pa tudi skrivnostno trditev: »Glejte in varujte se vsake lakomnosti; zakaj življenja nima nihče iz obilice svojega premoženja.« Kadar dedič v dediščini vidi le materialno razsežnost dediščine, potem je to lakomnost, ker je iz dediščine izbrisal, odstranil vso človeško, duhovno in drugo vsebino, ki jo je imetje po možnosti imelo pri pokojniku. S takim pristopom pa dedič tudi v sebi zabriše, uniči ves svoj človeški in duhovni odnos do pokojnika. Oba ta vidika lakomnost izniči. To stvarnost je Jezus točno opredelil, ko je rekel, da »življenja nima nihče iz obilice svojega premoženja«. Življenje ima torej drugačen vir, ki ni vezan na premoženje. Jezus je svoje svarilo pred lakomnostjo in veliko tematiko o pravem viru in izviru življenja takoj osvetlil in razložil z zelo zgovorno priliko o človeku, ki mu je polje bogato obrodilo in je to novo bogastvo napačno in skrajnjo lahkomiselno povezal z virom življenja. Ta je rekel svoji duši: »Duša moja, veliko blaga imaš, spravljenega za veliko let; počivaj, jej, pij in bodi dobre volje!« Toda Bog mu je rekel: »Numnež, to noč bodo tvojo dušo terjali od tebe, kar pa si spravil, čigavo vo? Tako je s stistim, ki ni bogat v Bogu.«
V priliki in tudi sicer Jezus ni obsodil materialnega bogastva, ampak ga je razširil na bogastvo v Bogu. In tako kristjani od takrat stojimo pred novim teološkim pristopom k bogastvu, ki je pravo bogastvo le, če je bogastvo v Bogu, kadar človeka naredi bogatega v Bogu, ko Bog postane edino bogastvo. To dejstvo pa predpostavlja, da mora kristjan v življenju vzpostaviti pristen krščanski odnos do imetja in ga pravilno ovrednotiti, koliko in kdaj mu pomaga, da Bog postane njegovo edino bogastvo. Ta notranji proces vzpostavljanja vrednostne lestvice v odnosu do imetja, oziroma do vrednosti stvari in osebne lastnine v celoti, so duhovne osebe v vseh časih morale v sebi prehoditi in ga modro izpopolnjevati do trenutka, ko je Gospodar življenja poklical njihove duše predse. Bolj ko je neka oseba duhovna, bolj v sebi čuti možnost skušnjave, da bi bogastvo tudi z zvijačo hudega duha v njeni duši postalo predmet še tako prikritega malikovanja.
Današnje prvo in drugo berila nas poučita, kako naj bomo pozorno na takšne bolj ali manj očitne ali prikrite skušnjave.
V stari zavezi je modri Kohelet, ali Pridigar skrajno kritično, danes bi rekli, da z negativnega vidika razmišljal o vsem, tudi o bogastvu in se spraševal kakšno korist ima od tega kar počne. Na vse je gledal v luči trajnega uspeha in, ali ga vodi v večnost in končno k Bogu. Njegov oster razum ga je pripeljal do na videz presenetljivih, v resnici pa logičnih zaključkov: vse je nečimrnost. O pridobljenem imetju takole razmišlja: »Kar si namreč kdo težko pridobi z modrostjo, znanjem in s spretnostjo, to mora zapustiti v delež človeku, ki se ni trudil za to; tudi to je nečimrnost in veliko zlo« (Prid 2,21).
V drugem današnjem berilu sv. Pavel piše v pismu Kološanom o bogastvu v Kristusu: »Če ste vstali s Kristusom, iščite, kar je zgoraj, kjer je Kristus, sedeč na božji desnici. Hrepenite po tem, kar je zgoraj, ne po tem, kar je na zemlji« (Kol 3,1-2). Za apostola Pavla je največja dobrina, bogastvo vstali Kristus in življenje s Kristusom skrito v Bogu. Vse torej, kar vodi k vstalemu Gospodu je pravo bogastvo in dobrina v sebi. Zaradi tega v istem odlomku apostol narodov upravičeno zahteva od kristjanov, naj v sebi zamorijo poželjivost in lakomnost, ki je malikovalstvo.