Angelus Svetega očeta

(5. avgust 07 RV) Danes nas božja beseda spodbuja, je dejal papež, da razmišljamo, kakšen naj bo naš odnos do materialnih dobrin. Bogastvo, ki je dobrina, pa vsekakor ne more postati absolutna dobrina. Predvsem pa ne zagotavlja odrešenja, rajši nasprotno, ga lahko pogoji. In prav na to nevarnost Jezus danes v evangeliju opozarja svoje učence. Je prav modrost in krepost ne navezati srce na dobrine tega sveta, ker vse mine, vse se lahko v trenutku konča. Kristjani pa stalno in neprenehoma iščemo pravi zaklad, »zgoraj, kjer je Kristus, sedeč na desnici Očetovi«, kot nas uči sv. Pavel v pismu Kološanom.
Dvigati pogled kvišku, pa nas vabi tudi jutrišnji praznik Gospodovega spremenjenja na gori. V evangeljskem poročilu o Spremenjenju na gori je podano znamenje, ki nas opominja, naj se oziramo na kraljestvo svetih, v katerem bomo tudi mi po zemeljskem bivanju lahko deležni Kristusove slave, ki bo popolna, celovita in dokončna. Ob koncu časov bo vse stvarstvo spremenjeno in se bo končno uresničila božja zamisel odrešenja. Praznik Spremenjenja pa je tudi povezan s spominom na mojega častitljivega predhodnika, božjega služabnika papeža Pavla VI., ki je tukaj v Castelgandolfu, leta 1978 dovršil svoje poslanstvo in bil poklican v hišo nebeškega Očeta. Spomin nanj je tudi povabilo, da gledamo kvišku in zvesto služimo Gospodu in Cerkvi, kot je to storil on v nelahkih letih prejšnjega stoletja.
To milost naj nam izprosi Devica Marija, ki se je danes posebej spominjamo z bogoslužnim spominom posvetitve bazilike Svete Marije Velike ali Snežne. Kot je znano je to prva bazilika na Zahodu posvečena Mariji in jo je ponovno gradil papež Sikst III., leta 432, da bi tako počastil Marijino božje deviško materinstvo, versko resnico ali dogmo, ki jo je leto poprej, leta 431, razglasil vesoljni cerkveni zbor v Efezu. Sveta Devica, ki je bolj kot vsako drugo ustvarjeno bitje sodelovala v Kristusovi skrivnosti, naj nas podpira na poti vere, da ne iščemo sreče le v minljivih dobrinah, ampak sredi tega sveta pod njenim vodstvom tako živimo, da dosežemo to, kar večno ostane.
Po molitvi Angelovega češčenja je Sveti oče posebej nagovoril vodstvo in vernike Romunske pravoslavne Cerkve, ki žaluje za pokojnim patriarhom Teoctistom, ki so ga v pteke pokopali v patrialhalni baziliki v Bukarešti. Na pogreb sem kot svojega osebnega zastopnika, je dejal papež, poslal kardinala Walterja Kasperja, Predsednika Papeškega sveta za pospeševanje edinosti med kristjani, s posebno delegacijo. Rad se s spoštovanjem in ljubeznijo spominjam vzvišenega lika tega cerkvenega pastirja, ki je ljubil svojo Cerkev in je dal pozitiven prispevek k odnosom med katoličani in pravoslavnimi, ko je stalno opogumljal Mednarodno mešano komisijo za dialog med Katoliško Cerkvijo in Pravoslavno Cerkvijo v celoti. Jasni pričevanji njegovega ekumenskega prizadevanja sta tudi dva obiska mojemu predhodniku Janezu Pavlu II. in sprejem, ki ga je pripravil Rimskemu škofu med zgodovinskim romanjem v Romunijo leta 1999. »Njegov spomin naj bo večen«, s tem vzklikom pravoslavno bogoslužje zaključi pogrebni obred tistih, ki zaspijo v Gospodu. Ta vzklik je tudi naš, je zaključil papež, ko prosimo Gospoda naj tega našega brata sprejme v svoje kraljestvo večne luči, mu nakloni pokoj in mir, ki je obljubljen zvestim služabnimom Evangelija.