Odgovor Svetega očeta na četrto vprašanje duhovnikov

(28. julij 07 RV) - Papež Benedikt XVI. je tudi med počitnicami opravljal svojo učiteljsko službo. Najprej tako, da je konkretno pokazal, kako naj kristjani živimo svoj prosti čas, čas oddiha in počitnic. Srečanje z duhovniki škofij Belluno-Feltri in Treviso pa je bila priložnost, da je razgrnil vrsto pomembnih tematik za duhovniško delo pa tudi za vse vernike, ko je med srečanjem odgovarjal na zastavljena vprašanja.
Duhovnik Samuel je Svetemu očetu postavil zahtevno vprašanje, kako naj duhovniki ravnajo vpričo vedno večjega števila razpadlih zakonov in posledično, z ločenimi osebami?
To je zelo boleč problem, je začel papež svoj odgovor. Zaradi tega vsi trpimo, tako tisti, ki so blizu takšnim osebam, najbolj pa seveda ločene osebe same, ker jim je zakon razpadel in želijo ostati v občestvu s Cerkvijo. Vez prvega zakona je vez, ki zožuje njihovo udeleženost v življenju Cerkve. Kaj storiti? Prvo je najboljša možna priprava na zakon, ki postaja vedno bolj temeljnega pomena in nujna. Toda to je bolj preventiva, da ne bi prišlo do razpada zakona. Že v naslednjem stavku pa je papež prešel na bistvo problema, namreč, kako delati, da bodo zakoni trdni.
Cerkveno pravo predpostavlja, da človek kot tak, moški in ženska, želi skleniti zakon v skladu s svojo človeško naravo, kakor to opisujejo prva poglavja 1Mojzesove knjige. V zakon stopa človek, ki ima človeško naravo, ki je naravnana v zakonsko zvezo. Človek torej ve, kaj je zakon in družina. Ko stopa v zakon uresničuje, dela tisto, kar mu govori njegova narava. Cerkveno pravo o zakramentu zakona, izhaja torej iz teh stvarnosti, iz te čisto jasne predpostavke, da je človek po svoji naravi usmerjen v zakon, v življenje z osebo drugega spola in v družino. Ta stvarnost je danost, ker je človek človek, njegova narava pa je tista, ki mu pravi, da je usmerjen v zakon. Toda danes je ta očitna in temeljna resnica, ki pravi, da človek ob poroki naredi nekaj, kar mu govori narava, da sklene zakon z eno osebo, da je zvest v zakonu, danes ta temeljna resnica dobiva nov prizvok, ki je naslednji: Volunt contrahere matrimonium sicut ceteri homines – hočejo skleniti zakon kot drugi ljudje. V taki zamisli zakona ni več narava tista, ki govori, ampak so to ceteri homines – drugi ljudje. To pa pomeni, da se človek danes poroča, ker tako delajo tudi drugi ljudje. Pomeni pa tudi, da se ljudje poročijo z mislijo, da zakon lahko nekega dne propade in se je mogoče drugič poročiti, in nato tretjič in četrtič. Ta model, da tako delajo tudi drugi, je v nasprotju s tistim, kar govori narava. Tako postane normalno, da se človek poroči, loči, ponovno poroči in nihče več ne misli, da je to proti naravi. Zato je pomoč, da človek zares pride do zakona, ne le kakor ga razume Cerkev, ampak kakor je to zamislil Stvarnik, moramo ponovno vzpostaviti sposobnost in znati poslušati naravo. Kot odgovor na vprašanje, je nadaljeval papež, je potrebno odkriti za miselnostjo »tako delajo tudi drugi«, tisto kar govori človekova narava, ki govori drugače kot moderna miselnost. Narava nas vabi, da je zakon odločitev za vse življenje, je zvestoba do smrti, tudi s trpečo rastjo v medsebojni ljubezni. Tečaji priprave na zakon morajo torej ljudi usposobiti, da poslušajo glas narave, da slišijo Stvarnikov glas v sebi, tudi sredi okolja, kjer »tako delajo tudi drugi«, da torej slišijo kar nam v naši notranjosti govori bistvo naše narave, našega biti človek. Toda to ni dovolj. Zakoncem je potrebno pomagati tudi v krizah, ki pridejo po poroki. Gre torej za trajno spremljanje mlade družine vsaj prvih deset let. Zato je v župnijah dobro imeti tudi tečaje za mlade družine, ki jih vodijo tako duhovniki kot izkušeni zakonci, ki so uspešno obvladali krize v zakonu. Ne gre le torej samo za dobro pripravo, ampak tudi za modro spremljanje mladih družin. V trpečih primerih, ko zakon razpade je potrebno iskreno pogledati, kako je potekala priprava na zakon, ali sta zakonca dejansko sposobna biti skupaj v smislu, kot to predvideva zakrament zakona. Če temu ni tako, je vedno možen proces, ki razglasi zakon ničen. Kadar pa je bil zakon pravilno sklenjen, pa je ločenim potrebno pomagati, da to svojo bolečino živijo na način, da odkrijejo globok pomen trpljenja. Še bolj to velja za tiste, ki se ponovno poročijo in ne morejo pristopati k zakramentom, da kljub vsemu zorijo in se bližajo h Gospodu, ki je za nas trpel in z nami trpi. Tudi v tem drugem primeru prisotnost duhovnika, družin in gibanj pomagajo kot ljubezen do bližnjega, ki je sicer zelo posebna ljubezen, ki pa je silno pomembna, je zaključil papež svoje razmišljanje.