Duhovna misel sestre Darije Krhin za 17. nedeljo med letom

(28. julij 07 RV) - Dragi bratje, drage sestre! Božja beseda 17. nedelje med letom, zlasti še prvo berilo in evangelij, nam kar sama po sebi ponujata vprašanje, kaj je molitev. Če bi nas kdo to vprašal - kaj bi odgovorili? Naj bo nedeljska Božja beseda za nas v resnici izziv, da si bomo odgovorili na to vprašanje najprej sami, potem si pa morda odgovor ali odgovore podelili med seboj v družini, skupnosti ali s prijatelji in tako drug drugega obogatili, predvsem pa spodbudili k prizadevanju za molitev.
Sveti Janez Damaščan je zapisal, da je "molitev povzdigovanje duha k Bogu ali prošnja k Bogu za ustrezne dobrine". Morda nam je blizu posebej drugi del te razlage, prošnja molitev. Zgled vztrajne prošnje molitve je prav gotovo Abraham, o katerem slišimo v prvem berilu, ki je prosil Boga za grešno Sodomo; kar pogajal se je z Bogom zanjo. Njegova molitev je bila ponižna, polna spoštovanja in zaupanja - kot molitev človeka, ki govori s svojim prijateljem Bogom. Abrahamov odnos do Boga ni bil predrzen, ampak prijateljski in v to prijateljstvo ga je uvedel Bog sam. Zato je njegova molitev prihajala iz njegovega srca. Sveto pismo več kot tisočkrat označuje srce za "kraj molitve". Naše srce je tisto, ki moli. Seveda, če je srce daleč od Boga, potem je vprašanje, kakšna je molitev, koliko je v resnici pogovor prijatelja s Prijateljem. Srce je kraj odločanja, kraj resnice, kjer izbiramo življenje ali smrt, kraj srečevanja z Bogom, kraj zaveze (prim. KKC 2563), kraj sreče.
Sveta Terezija Deteta Jezusa tudi daje odgovor na vprašanje, kaj je molitev. Zapisala je: "Po mojem je molitev polet srca, to je preprost pogled, naravnan k nebesom, molitev je klic hvaležnosti in ljubezni sredi preizkušnje in sredi veselja." Ta odgovor je blizu tudi besedam svetega Avguština, ki je zapisal: "Kdor se je naučil moliti, se je naučil živeti". Samo tako je lahko "molitev klic hvaležnosti" ob vsem, kar pride v življenju. Moliti pa se naučimo s tem, da prosimo Jezusa, da nas nauči moliti. Molitev je dar, ki ga prejmemo od njega.
To so gotovo čutili tudi Jezusovi učenci, ki so ga večkrat videli, kako se je umikal v samotne kraje in molil. Zato so ga prosili: "Gospod, nauči nas moliti." Jezusov odgovor na to prošnjo poznamo: svoje učence je naučil najlepšo molitev - Očenaš. Posebnost te molitve je edinstven način, s katerim se Jezus obrača na Boga. Njega, ki je Gospod, vsemogočni, stvarnik nebes in zemlje, tisti, ki bo sodil žive in mrtve, je Jezus imenoval Oče; še več: Abba, kar pomeni očka. Do Jezusa ni nihče Boga imenoval Oče. Razlog, da zdaj smemo mi tako klicati Boga, je v tem, da nam je Bog dal novo življenje v Jezusu, v katerega smo bili vcepljeni s krstom. Z apostolom Pavlom lahko rečemo: "Prejeli smo duha posinovljenja, v katerem kličemo: 'Abba, Oče!'" (Rim 8, 15bc). Ko se obračamo na Očeta, moremo biti zahtevni - kot človek iz prilike. Ta je ponoči šel k prijatelju in ga prosil kruha, ker ga sam ni imel, da bi ga ponudil drugemu prijatelju, ki je k njemu prišel s pota. Jezus dodaja: "Tudi jaz vam pravim: Prosite in vam bo dano! Iščite in boste našli! Trkajte in se vam bo odprlo!" Ali ni to potrditev besed sv. Avguština, ki govori o Bogu, ki hrepeni po nas? "Molitev, naj to vemo ali ne, je srečanje božje žeje in naše žeje. Bog je žejen, da bi mi bili žejni njega" (prim. KKC 2560). Evangelist Luka nam je zapustil tri glavne prilike o molitvi. Prvo, "o nadležnem prijatelju", prinaša evangelij 17. nedelje med letom. Druga, "o nadležni vdovi" (Lk 18, 1-8), govori o tem, da je treba vedno moliti, ne da bi se naveličali, s potrpežljivostjo vere. Tretja, "o farizeju in cestninarju", pa se nanaša na ponižnost srca, ki moli (prim. KKC 2613). Če naj molimo, je treba to hoteti. Tudi ni dovolj vedeti, kaj o molitvi razodeva Sveto pismo: potrebno je, da se naučimo moliti. Moliti se učimo, ko poslušamo Božjo besedo, smo pri sveti maši, v dogodkih vsakega dne, v katerih se nam podarja Jezusov Duh, da bi iz nas priklical vrelec molitve. Čas je v Očetovih rokah! On ve vse, zato z zaupanjem molimo s psalmistom: "Gospod, na dan, ko sem te klical, si me uslišal."