Sveti oče na srečanju s 400 duhovniki: odgovor na prvo vprašanje

(25. julij 07 RV) - Papež Benedikt XVI. se je včeraj v župnijski cerkve sv. Justine v Auronzo di Cadore srečal z okrog 400 duhovniki in bogoslovci iz škofij Belluno-Feltri in Treviso. Srečanje je trajalo dobri dve uri. Potek srečanja je bil zelo preprost. Duhovniki so med seboj izbrali deset stanovskih kolegov, ki so Svetemu očetu postavili deset sklopov vprašanj, na katera je papež po vrsti odgovarjal. Celotno gradivo obsega 25 strani besedila, ki je seveda strnjeno in vsebinsko zelo zgoščeno. V naših oddajah bomo predstavili enega, največ dva odgovora.
Duhovnik Claudio je svoje vprašanje Svetemu očetu zastavil o tem, kako naj kot duhovnik v mladih oblikuje vest, da bo ta prav oblikovana, ker danes mnogi ne ločijo dobro med dobrim in slabim, kako naj v sebi gradijo čut za dobro in izostrujejo čut, kaj je slabo in, kako naj bodo duhovniki pozorni na čustveni vidik oblikovanja vesti. Sveti oče, kaj svetujete?
Papež je na začetku povedal nekaj uvodnih besed, naslovil nujne pozdrave in izrazil veselje, da ima pred seboj toliko duhovnikov, kar vsekakor pomeni, da je Cerkev živa tudi v današnjem zapletenem svetu.
Glede oblikovanja vesti je papež dejal, da danes prevladuje misel, je razumno, torej tisto, kar izhaja iz razuma, le tisto, kar lahko materialno opredelimo. V takem stanju sta morala in vera skorajda izgnani iz razuma. Zato je danes v osebi edino in zadnje merilo morale in vere prav vest, ki nima nobenega drugega merila. Zato na koncu odloči le oseba s svojim čutenjem, izkušnjami in po možnosti z merili, ki jih je v življenju našla. Toda na ta način oseba ostane osamljena in se odloča iz dneva v dan. V krščanskem izročilu vest pomeni so-vedenje, to je, mi, naše odprto bitje lahko posluša glas bitja samega, Božji glas. Ta glas Boga je torej vpisan v naše bitje, v naše bistvo in veličina človeka je ravno v tem, da ni zaprt v sebe samega, ni zveden na materialne stvari, ampak je notranje odprt za bistvene stvari, ima torej možnost poslušati stvari, ki ga presegajo. V globini torej lahko poslušamo ne le trenutne potrebe, tudi ne le materialne stvari, ampak lahko poslušamo glas Stvarnika samega in tako tudi vemo, kaj je dobro in kaj je slabo. Toda to sposobnost poslušati, je potrebno vzgajati in razvijati. In to je prizadevanje, ki ga Cerkev opravlja z oznanjevanjem.
Pri vzgoji vesti moramo najprej izostriti čut za zakonitosti stvarstva in si privzgojiti pokorščino tem zakonitostim, če hočemo srečno živeti v naravi in na svetu. Pri tem pa moramo paziti, da gojimo čut za veličastno božjo podobo, ki je v nas, za našo ustvarjenost po Božji podobi, če hočemo živeti v harmoniji z ljudmi, da bomo živeli v skupnosti z ljudmi. Tako pridemo do velikih izkušenj človeštva, do izkušenj velikega romanja božjega ljudstva, ki so se začele z Abrahamom. Tukaj najdemo velike notranje Božje klice in ljudi, ki so odgovorili na Stvarnikov klic. In tu smo na ravni desetih božjih zapovedi, ki nam kažejo pota k Bogu in k ljudem. V Cerkvi pa deset božjih zapovedi živimo v Kristusovi luči. Papež je tukaj razlagal pomen vsake božje zapovedi in dejal, če imamo v četrti, peti in šesti prisotno zapoved ljubezni, potem imamo v sedmi zapoved, da iščemo in poslušamo resnico. Vse to pa ne deluje brez edinosti z Bogom, brez spoštovanja Boga in prisotnosti Boga v svetu. Svet v katerem ni Boga, tak svet postane kraj samopašnosti in sebičnosti. Samo kadar je Bog pred nami, je luč, je upanje. Naše življenje ima smisel, ki ga ne ustvarjamo mi, ampak nam je dan in ga sprejemamo, še več, nas sprejme in vodi.Danes smo poklicani, da poslušamo tudi tisto, kar nam govorijo ljudje, ki ne verujejo, ali ki so zaprti v ta svet. Sprejmimo njihove misli in jih povedimo h globljim glasovom vesti, uma in srca, k vesti, ki jo navdihuje izročilo molitve Cerkve, k moralnemu življenju Cerkve. Tako na poti potrpežljivega vzgajanja lahko vsi, tako menim, je zaključil papež, odkrijemo globlje stvari in se naučimo živeti in najti pravo življenje.