Duhovna misel sestre Darije Krhin za 16. nedeljo med letom

Dragi bratje, drage sestre! Najbrž lahko pritrdimo trditvi, da živimo v kulturi, ki je vsa usmerjena v pridobitnost, dejavnost in dobiček ter zato poveličuje tiste, ki veliko delajo in veliko dosežejo. V taki družbi pa skoraj zbujajo sum tisti, ki mislijo s svojo glavo, premišljujejo o stvareh in dogodkih ter poslušajo. Današnji človek zato težko razume Jezusove besede iz evangelija, da je "le eno potrebno". Prav je, da se vprašamo, kaj se lahko naučimo iz te evangeljske pripovedi, v kateri je ob dejavni Marti pohvaljena Marija, ki tiho sedi ob Jezusovih nogah in ga posluša, obe pa vsaka po svoje govorita o gostoljubnosti.
O gostoljubnosti govori tudi prvo berilo. Predstavi nam očaka Abrahama, kako je prisrčno sprejel v svoj nomadski šotor tri skrivnostne osebe, ki so šle mimo. Kasneje pa se je zavedel, da je v njih šel mimo Gospod. Tudi Marta in Marija sta gostoljubno in z vso skrbnostjo sprejeli Jezusa v svoj dom. Središče pozornosti obeh sester je bil Jezus, čeprav je bil odnos njune gostoljubnosti do njega zelo različen. Marta je bila vsa zavzeta s postrežbo, Marija pa je bila bolj pozorna na Jezusa kot Učitelja. Obe sta ga tudi imenovali Gospod. Razumeli sta, da sprejeti v hišo Jezusa pomeni sprejeti Gospoda, ki sporoča pomembne stvari.
Včasih je gostoljubje veljalo za "posvečen običaj", v sedanjem času pa mnoge oblike nekdanjega izkazovanja gostoljubja popotnikom niso več tako potrebne. Ker ima vsak čas svoje zahteve, tudi gostoljubje dobiva nove oblike. Morda je danes velika oblika gostoljubja sprejeti k sebi otroka, ki je potreben ljubezni, pa čeprav moremo to narediti samo za kratek čas; gostoljubje je sprejemati in skrbeti za ostarele in jim dati čutiti, da jih imamo radi; gostoljubje je tudi z dobrohotnostjo gledati na tujce in priseljence, ki si prizadevajo preživeti z negotovim in mnogokrat slabo plačanim delom. Tej gostoljubnosti, ki je bolj materialna, pa lahko dodamo še gostoljubnost srca. To pomeni, da na druge gledamo in jih sprejemamo za to, kar so in ne za to, kar imajo, sami pa se ob tem zavemo, koliko nepotrebnega je večkrat v našem življenju, manjka pa posluh za druge in za Gospoda, ki našemu srcu navdihuje to, kar je dobro in plemenito. Zavemo se tudi, kako delo brez molitve postane brezizrazno, molitev brez dobrih del pa prazna. Ustavimo se še nekoliko v kontekstu, v katerem je povedana evangeljska pripoved o Marti in Mariji. Evangelist Luka jo je postavil za priliko o usmiljenem Samarijanu, s katero je Jezus učitelja postave in nas vse povabil, naj tudi mi tako delamo. Za pripovedjo pa je prošnja enega od učencev Jezusu, naj jih nauči moliti. Kot bi nam hotel nazorno pokazati, kako je v življenju vsakega od nas pomembno dati pravo mesto delu in delom ljubezni, obenem pa se znati ustaviti, si nabrati moči, da bi lahko delali dobro. Sveto pismo nas uči, "da človek ne živi samo od kruha, kajti človek živi od vsega, kar prihaja iz Gospodovih ust" (5Mz 8,3). Vsaka nedelja je nova priložnost, da se zberemo v cerkvi ob mizi Božje besede in evharistični mizi, kjer prejemamo dovolj moči za svoje krščansko življenje. Morda se moramo bolj zavesti, da pri vsaki maši, ko poslušamo Božjo besedo, tudi mi sedimo ob Jezusovih nogah. Skušajmo osredotočiti svojo pozornost nanj, slišati njegovo besedo v veri, jo ohraniti v srcu in potem prenesti v življenje. V življenju pa smo dostikrat v nevarnosti, da dovolimo, da nas od poslušanja Jezusovih besed odvračajo mnoge skrbi. Pred izzivom smo, da ne dovolimo, da bi nas prevzele napačne vrednote, ki nam jih predstavlja naša materialistična družba, ki hoče, da bi skrenili s poti resnice naše vere. Če kljub vsem mikom in vabam današnjega sveta, kljub vsem vabilom, da se je treba v nedeljo sprostiti, ostajamo zvesti nedeljskemu bogoslužju, le to postane naša Betanija. Potem v resnici veljajo tudi za nas besede iz bogoslužja: "Blagor njim, ki z lepim in dobrim srcem Božjo besedo ohranijo ter v stanovitnosti obrodijo sad."