Spremno Pismo Svetega očeta ob Motu proprio

(8. julij 07 RV) - Papež Benedikt XVI. je poslal vsem škofom po svetu skupaj z Motu proprio o rabi Rimskega misala iz leta 1962 še posebno pismo v katerem razlaga razloge, zakaj je izdal ta dokument.
Sveti oče škofom najprej pove, da je to Apostolsko pismo sad dolgih razmišljanj, mnogih posvetovanj in molitve. Novice in sodbe o dokumentu, ki so začele krožiti brez tehtnih informacij so ustvarile nemajhno zmešnjavo o dokumentu, ki še ni bil znan. Dokumentu sta neposredno nasprotovala dva strahova, o katerih bom podrobneje spregovoril v tem pismu.
Prva je bojazen, da bo dokument načel avtoriteto 2. vatikanskega cerkvenega zbora v eni njegovih bistvenih odločitev, namreč da bo postavil pod vprašaj bogoslužno reformo. Ta strah je neutemeljen. Tukaj je treba predvsem povedati, Misal, ki ga je izdal papež Pavel VI. in za njim še dvakrat papež Janez Pavel II., je in ostaja normalna oblika – forma ordinaria – Evharističnega bogoslužja. Zadnja izdaja Rimskega misala pred koncilom, leta 1962, ki je bila v rabi v času koncila, se bo lahko uporabljala kot izredna oblika – forma extraordinaria – Evharističnega bogoslužja. Zato ni točno reči, da sta dve izdaji Rimskega misala »dva obreda«. Gre predvsem za dvojno rabo enega in istega obreda. Glede Misala iz leta 1962 je treba reči, da ni bil nikoli pravno preklican in je zato na načelni ravni ostal vedno dovoljen. Ob uvedbi novega Misala se ni zdelo potrebno izdati posebna določila o uporabi prejšnjega Misala. Verjetno je prevladalo mnenje, da bodo prejšnji obred pogrešala le peščica posameznikov. Pozneje pa se je pokazalo, da jih je veliko ostalo močno navezanih na prejšnji obred v katerega so bili od otroštva uvedeni in so ga pozneje v duhu mnogih liturgičnih pobud globoko razumeli in doživljali. Vsi vemo, da je nadškof Lefebvre postal očitno znamenje take privrženosti. Mnogi verniki so ostali zvesti papežu in škofom, so pa kljub temu želeli ostati zvesti tudi prejšnjemu obredu, tudi zato, ker mnogi niso upoštevali določil novega Misala in so obhajali bogoslužje samovoljno oziroma ustvarjalno. Iz izkušnje vem, piše papež v pismu škofom, da so bile rane Cerkvi zvestih vernikov, ki jih je zadala zloraba bogoslužja, silno globoke.
Sveti oče nato škofom opiše, kako je pokojni papež skušal poseči v nastalo stanje z Apostolskim pismom »Ecclesia Dei« in pozval škofe, naj bodo bolj velikodušni do dolčil tega dokumenta. Papež je tako želel pomagati Bratovščini Pija X., da bi našla popolno edinost s Petrovim naslednikom. Do sprave žal še ni prišlo. Zapletena pa je ostala raba Misala iz leta 1962 izven teh skupin, predvsem zato, ker so se škofje bali, da bi se z rabo tega Misala načela avtoriteta 2. vatikanskega koncila. Mnogi so mislili, da bodo predvsem starejši ostali navezani na obred iz leta 1962. Pokazalo pa se je, da so ga tudi mnogi mladi sprejeli in odkrili to bogoslužno obliko, se čutijo nagovorjene in je za njih zelo primerna oblika vzpostavljanja odnosov s Skrivnostjo Svete Evharistije. Tako je nastala potreba po bolj jasni pravni ureditvi, kar pa Motu proprio iz leta 1988 ni predvidel. Sedanja določila osvobajajo škofe dolžnosti, da vsak primer na novo ocenijo, ali da odgovorijo na različne okoliščine.
Druga bojazen, ki jo ta dokument odpravlja pa je, da bolj sporščena uporaba Misala iz leta 1962 nikakor ne bo vnesla novega nereda v boslužje in župnijske skupnosti. Uporaba Misala iz leta 1962 namreč predpostavlja znanje latinskega jezika in določeno bogoslužno izobrazbo. Razen tega pa se obe obliki obreda lahko medsebojno bogatita. V prejšnji Misal se morejo in morajo uvesti nekateri novi svetniki in tudi novi slavospevi.
Med pozitivnimi razlogi za bolj sproščeno uporabo Misala iz leta 1962 Sveti oče navaja spravo znotraj Cerkve same. Zgodovina nas tudi uči, da je do razkolov prišlo tudi zaradi pretirano strogih stališč do nekaterih drž glede edinosti v Cerkvi. Razen tega je treba jasno povedati, da ne obstaja nobeno protislovje med prejšnjim in sedanjim Misalom. V zgodovini bogoslužja je samo rast in napredek, in ni nobenega preloma. To kar je bilo za prejšnje rodove sveto, tudi za nas ostaja sveto in veliko, in ne more biti v trenutku prepovedano, ali celo škodljivo. Ne bi bilo dosledno, da bi ob priznanju novega obreda v celoti izključili prejšnjega.Sveti oče na koncu Pisma škofe po svetu povabi, naj Svetemu sedežu po preteku treh let, odkar bo v veljavi sedanji Motu proprio, napišejo poročilo o izkušnjah, ki si jih bodo pridobili. Če se bodo pojavile težave, se bodo iskale primerne rešitve.