Komentar ob Pismu papeža Benedikta XVI. Katoliški Cerkvi na Kitajskem
Jutri bo minil en teden, ko je Sveti sedež objavil Pismo papeža Benedikta XVI. Katoliški
Cerkvi v Ljudski republiki Kitajski. V diplomatskih krogih te dni komentirajo
domnevno izjavo visokega državnega uslužbenca v Uradu za verske zadeve v Pekingu,
ki se glasi: »Če bodo diplomatski odnosi med Svetim sedežem in Ljudsko republiko Kitajsko
ponovno vzpostavljeni, bo Vatikan pridobil eno državo, toda Kitajska bo pridobila
svet.« Ta izjava kaže na ozračje upanja, ki ga je prebudilo papeževo pismo v katoličanih
na Kitajskem. Pa ne le v katoličanih, ampak tudi v kitajskih vladnih krogih. Predstavnik
katoliške misijonske agencije Misna je po branju papeževega pisma zapisal, da »občuduje
papeževo modrost, ki v pismu zelo natančno odogovarja na vrsto različnih vidikov konkretnega
stanja in naniza modre nasvete, kako reševati stvarne probleme. Sam bi to pismo primerjal
s kašnim pismom sv. Pavla! Pismo je polno ljubezni, ne vsebuje nobene obtožbe, nikogar
ne izključuje, ampak poskuša vse zbrati v edini Cerkvi. Prav tako ne govori o negativnih
vidikih, ampak rajši vztraja na skupnih točkah nauka Cerkve, predvsem pa na edinosti,
ljubezni in spravi«. Ta poznavalec razmer v Cerkvi na Kitajskem, posebno še odnosov
med narodno Cerkvijo na Kitajskem in Svetemu sedežu zvesto Cerkvijo, ki niso rožnati,
torej občuduje papeževo modrost in smelost, da kljub težavam začne proces sprave in
edinosti med kristjani na Kitajskem. To modrost so zaznali tudi pozorni bralci iz
vrst kitajskih oblasti, ki v njej ne vidijo le en problem manj za politično delo s
katoličani na Kitajskem, ampak tudi koristen navdih, kako reševati ogromne probleme
kitajske družbe, gospodarstva in politike. Kitajska vlada se dobro zaveda, da
je pot Kitajske v prihodnost polna čisto novih izzivov, ki že sedaj od tega največjega
ljudstva na svetu zahtevajo iskanje vsebinsko novih rešitev, ki jih bo treba iskati
tudi izven zgodovinskih, komunističnih in postkomunističnih miselnih in političnih
okvirjev. Če pomislimo le na nekaj skrajnih dejstev, ki so danes že pereči problemi
na Kitajskem, potem je pozornost kitajskih oblasti na papeževo Pismo Cerkvi na Kitajskem
razumljiva. Od desetih najbolj onesnaženih mest na svetu jih je 7 na Kitajskem. Razen
tega zaradi onesnaženega okolja na Kitajskem vsako leto umre 850.000 ljudi. Na ravni
družbene pravičnosti se bodo kitajske oblasti morale soočiti z velikim problemom,
da namreč okrog 800 milijonov Kitajcev živi v revščini in mora nasilno prodajati svojo
delovno moč za bogatenje 300 milijonov premožnih Kitajcev. K temu je treba dodati
veliko strateško vprašanje, kako razvijati celotno državno ozemlje na ravni infrastruktur,
da bo ustvarjeno blagostanje dostopno celotnemu prebivalstvu. Vse to ne bo šlo brez
silovitih družbenih pretresov, ki jih že sedaj oblasti ne morejo kontrolirati. Kitajska
družba že sedaj za reševanje le navedenih izzivov potrebuje zelo modre družbene, predvsem
pa gospodarske in politične miselne pristope. Minivzorce ima Kitajska že na svojem
ozemlju. To so Tajvan, trenutno še samostojna država, Hong Kong, Šanghaj in območje
prestolnice Bejinga. Vse to so področja, kjer so bili katoliški misijoni od konca
18. stoletja do Maove revolucije leta 1949 najbolj živi in kjer še danes živi sorazmerno
največ kristjanov. Nekoč misijonsko najbolj živa področja na Kitajskem so danes gospodarsko
najbolj dinamična. Seveda pri tem ne mislimo, da so samo kitajski kristjani k temu
največ prispevali, bo pa držalo, da so v družbena okolja vnesli nekaj novega, kar
se danes kaže tudi v gospodarski dinamiki. Njihove duhovne razsežnosti ni zabrisala
niti desetletja trajajoča komunistična revolucija. Tudi v tem pogledu je Pismo papeža
Benedikta XVI. Katoliški Cerkvi na Kitajskem velika novost in papeževo preroško dejanje.