Komentar ob Pismu papeža Benedikta XVI. Katoliški Cerkvi na Kitajskem

Jutri bo minil en teden, ko je Sveti sedež objavil Pismo papeža Benedikta XVI. Katoliški Cerkvi v Ljudski republiki Kitajski.
V diplomatskih krogih te dni komentirajo domnevno izjavo visokega državnega uslužbenca v Uradu za verske zadeve v Pekingu, ki se glasi: »Če bodo diplomatski odnosi med Svetim sedežem in Ljudsko republiko Kitajsko ponovno vzpostavljeni, bo Vatikan pridobil eno državo, toda Kitajska bo pridobila svet.« Ta izjava kaže na ozračje upanja, ki ga je prebudilo papeževo pismo v katoličanih na Kitajskem. Pa ne le v katoličanih, ampak tudi v kitajskih vladnih krogih.
Predstavnik katoliške misijonske agencije Misna je po branju papeževega pisma zapisal, da »občuduje papeževo modrost, ki v pismu zelo natančno odogovarja na vrsto različnih vidikov konkretnega stanja in naniza modre nasvete, kako reševati stvarne probleme. Sam bi to pismo primerjal s kašnim pismom sv. Pavla! Pismo je polno ljubezni, ne vsebuje nobene obtožbe, nikogar ne izključuje, ampak poskuša vse zbrati v edini Cerkvi. Prav tako ne govori o negativnih vidikih, ampak rajši vztraja na skupnih točkah nauka Cerkve, predvsem pa na edinosti, ljubezni in spravi«.
Ta poznavalec razmer v Cerkvi na Kitajskem, posebno še odnosov med narodno Cerkvijo na Kitajskem in Svetemu sedežu zvesto Cerkvijo, ki niso rožnati, torej občuduje papeževo modrost in smelost, da kljub težavam začne proces sprave in edinosti med kristjani na Kitajskem. To modrost so zaznali tudi pozorni bralci iz vrst kitajskih oblasti, ki v njej ne vidijo le en problem manj za politično delo s katoličani na Kitajskem, ampak tudi koristen navdih, kako reševati ogromne probleme kitajske družbe, gospodarstva in politike.
Kitajska vlada se dobro zaveda, da je pot Kitajske v prihodnost polna čisto novih izzivov, ki že sedaj od tega največjega ljudstva na svetu zahtevajo iskanje vsebinsko novih rešitev, ki jih bo treba iskati tudi izven zgodovinskih, komunističnih in postkomunističnih miselnih in političnih okvirjev. Če pomislimo le na nekaj skrajnih dejstev, ki so danes že pereči problemi na Kitajskem, potem je pozornost kitajskih oblasti na papeževo Pismo Cerkvi na Kitajskem razumljiva. Od desetih najbolj onesnaženih mest na svetu jih je 7 na Kitajskem. Razen tega zaradi onesnaženega okolja na Kitajskem vsako leto umre 850.000 ljudi. Na ravni družbene pravičnosti se bodo kitajske oblasti morale soočiti z velikim problemom, da namreč okrog 800 milijonov Kitajcev živi v revščini in mora nasilno prodajati svojo delovno moč za bogatenje 300 milijonov premožnih Kitajcev. K temu je treba dodati veliko strateško vprašanje, kako razvijati celotno državno ozemlje na ravni infrastruktur, da bo ustvarjeno blagostanje dostopno celotnemu prebivalstvu. Vse to ne bo šlo brez silovitih družbenih pretresov, ki jih že sedaj oblasti ne morejo kontrolirati. Kitajska družba že sedaj za reševanje le navedenih izzivov potrebuje zelo modre družbene, predvsem pa gospodarske in politične miselne pristope. Minivzorce ima Kitajska že na svojem ozemlju. To so Tajvan, trenutno še samostojna država, Hong Kong, Šanghaj in območje prestolnice Bejinga. Vse to so področja, kjer so bili katoliški misijoni od konca 18. stoletja do Maove revolucije leta 1949 najbolj živi in kjer še danes živi sorazmerno največ kristjanov. Nekoč misijonsko najbolj živa področja na Kitajskem so danes gospodarsko najbolj dinamična. Seveda pri tem ne mislimo, da so samo kitajski kristjani k temu največ prispevali, bo pa držalo, da so v družbena okolja vnesli nekaj novega, kar se danes kaže tudi v gospodarski dinamiki. Njihove duhovne razsežnosti ni zabrisala niti desetletja trajajoča komunistična revolucija. Tudi v tem pogledu je Pismo papeža Benedikta XVI. Katoliški Cerkvi na Kitajskem velika novost in papeževo preroško dejanje.