Duhovna misel sestre Darije Krhin za 13. nedeljo med letom

(30. junij 07 RV) - Dragi bratje, drage sestre! Trinajsta nedelja med letom nam ponuja v premislek veliko stvari. Svetopisemski odlomki govorijo o pogojih hoje za Jezusom, oziroma o ovirah, s katerimi se bodo srečevali tisti, ki bi radi šli za njim; pa tudi o tem, kako neka samarijska vas Jezusa ni hotela sprejeti Obenem je to nedelja novih maš, ki je za nas spodbuda, da se Bogu zahvalimo za ta veliki Božji dar in ob letošnjem majhnem številu še bolj goreče molimo za nove duhovne poklice, jih spodbujamo in podpiramo. Prvo nedeljo v juliju posvečamo tudi rojakom po svetu. S tem posebnim namenom naj bi se "Slovenci v matični domovini spomnili na okoli 500.000 naših rojakov, ki živijo izven meja naše države". Je pa tudi priložnost za razmislek o izseljenski problematiki, kateri bi moralo biti posvečenega več zanimanja.
Pa se vrnimo k Božji besedi. Prvo berilo opisuje dogodek iz Stare zaveze, kako je Elizej postal učenec preroka Elija. Elijev plašč je bil znamenje njegove preroške službe. Ko ga je po Božjem naročilu vrgel na Elizeja, je to bilo povabilo, naj ga nasledi v preroški službi v Izraelu. Zdi se, da se je Elizej za trenutek obotavljal, ko je pomislil na svoje starše. Toda v sebi je bil dovolj svoboden, da se je podal na pot za prerokom in sam postal prerok. V njegovem srcu je gorela močna odločenost služiti Bogu v tej nelahki poklicanosti.
Nekaj podobnega si lahko mislimo tudi o svojem krščanskem poklicu. Pri svetem krstu je duhovnik položil na nas belo oblačilo, znamenje, da smo postali novi ljudje z novim življenjem v sebi, z življenjem svobode, ki nam jo je prinesel Kristus. Kristjan je zato tisti, ki je izbral Kristusa za svojega učitelja in mu sledi, to je, prizadeva si, da bi čimveč tega, kar je on učil in storil, prenesel v svoje življenje. Biti kristjan namreč ni nekaj, kar bi prejeli v dediščino, ampak se rodi iz izbire, ki jo naredimo v življenju: vem, da je Kristus "pot, resnica in življenje", zato mu hočem slediti, zato hočem po njegovi poti.
Za hojo za Kristusom so potrebni nekateri pogoji. Prva pomembna stvar je, da ne pričakujmo materialnih ugodnosti. Nekomu, ki je hotel iti za njim "kamorkoli pojde", je odgovoril: "Lisice imajo brloge in ptice neba gnezda, Sin človekov pa nima, kamor bi glavo naslonil." V hoji za Jezusom ne gre samo za sprejem nauka, ampak, za ponovno udejanjanje izkustva Njega, ki je v svoji ljubezni do konca za nas dal svoje življenje: na križ je šel za nas. Iz tega izhaja drugi pogoj, to je: Jezus hoče imeti prvo mesto v srcu in v življenju tistega, ki hodi za njim. Za tistega, ki pravi, da je kristjan, pa nima nikoli časa za Kristusa ali se umakne vsakokrat, ko je potrebna kakšna odpoved, veljajo besede: "pusti, naj mrtvi pokopljejo svoje mrtve." Jezus s temi besedami poudarja prednost, ki mu jo mora dajati njegov učenec. Glavni pogoj pa je trdnost in stanovitnost, kajti "nihče, pravi Jezus, kdor položi roko na plug in se ozira nazaj, ni primeren za Božje kraljestvo". Še nekaj je treba poudariti: s temi Jezusovimi besedami je prikazan poklic vsakega kristjana in ne samo duhovnih poklicev. Jezus vabi vse ljudi, naj hodijo za njim in vsem obljublja pomoč Svetega Duha, ki je moč za to hojo in za sprejem križa. Sveti Duh nam je bil podeljen pri krstu, v polnosti smo ga prejeli pri birmi, darovan nam je tudi v pokori, če svojo pot za Kristusom kdaj upočasnimo ali se na njej celo ustavimo. Tudi v evharistiji je Sveti Duh tisti, ki nas združuje "v eno telo" s Kristusom, našo glavo in učiteljem. Ne težave hoje za Kristusom, ne naše slabosti niso opravičilo, da bi ne sprejeli Jezusovega povabila. Izziv za nas kristjane danes je, da bi se morali bolj zavedati obveznosti, ki smo jih sprejeli kot njegovi učenci. Radikalna predanost Kristusu, dati se mu na razpolago, goreti od požrtvovalnosti - to je tista drugačna pot, ki jo on pričakuje od nas. Jezus noče polovičarstva, odlašanja, ampak hoče naš svobodni pristanek, vsak dan znova. "Za svobodo nas je Kristus osvobodil," trdi sv. Pavel; svoboda pa je v odločenosti za dobro, za mesto, kjer nas hoče imeti Bog. Ali smo tam?