Homilija Svetega Očeta med prvimi slovesnimi večernicami

RIM (28. junij 07 RV) – Sveti oče je nocoj vodil slovesne prve večernice na vigilijo praznika svetih apostolov Petra in Pavla v rimski baziliki svetega Pavla izven obzidja.
Sveti oče je svoj govor začel z mislijo, da se v teh prvih večernicah na praznik svetega Petra in Pavla s hvaležnostjo spominjamo dveh apostolov, ker je njuna kri, skupaj s krvjo toliko drugih pričevalcev za evangelij, vir rodovitnosti rimske Cerkve. Med prisotnimi je sveti oče posebej pozdravil delegacijo Ekumenskega patriarhata iz Carigrada, ki je vrnila obisk rimski delegaciji v Carigradu na god apostola sv. Andreja.
Prastaro izročilo iz apostolskih časov, je dejal papež, pravi, da sta se apostola nedaleč od tukaj zadnjič srečala pred mučeništvom. Objela sta se in drug drugega blagoslovila. Na pročelju bazilike je upodobljena smrt vsakega od njiju. Krščansko izročilo torej od začetka apostola neločljivo povezana, čeprav sta imela različni poslanstvi. Peter je prvi izpovedal vero v Kristusa, Pavel pa je prejel dar, da je to vero poglobil. Peter je ustanovil prvo krščansko skupnost sredi izvoljenega ljudstva, Pavel pa je postal apostol poganov. Z različnimi karizmami, posebnimi darovi, sta delala za isto stvar, izgradnjo Kritusove Cerkve.
V Rimu ima vez, ki združuje Petra in Pavla v poslanstvu, od prvih stoletij svojski pečat. Kot mitska dvojica bratov Romula in Rema, s katerima je povezan nastanek Rima, Peter in Pavel veljata kot utemeljitelja Cerkve v Rimu. V zvezi s tem sv. Leon Veliki takole nagovarja Večno mesto: »To sta tvoja sveta očeta, tvoja prava pastirja, ki sta, da bi te naredila dostojno nebeškega kraljestva, veliko bolje in bolj posrečeno gradila kot tisti, ki so polagali temelje tvojemu obzidju« (Omelie 82,7). Kakor sta si bila po človeški plati med seboj različna, in kljub temu, da odnosi med njima niso bili brez napetosti, sta Peter in Pavel začetnika novega mesta, kot uresničenje novega in pristnega bratstva, ki ga omogoča Kristusov Evangelij. Veličino in pomen Rima je papež nato opisal s prispodobo sv. Janeza Krizostoma, ki je dejal, »da namreč nebo ni tako jasno, ko sonce razliva svoje žarke, kot je Rim, ki izžareva sijaj tistih gorečih bakelj, namreč Petra in Pavla, vsemu svetu. To je razlog, zakaj ljubimo to mesto, ta dva stebra Cerkve« (Comm.a Rm 32). Na začetku svojega pisma Rimljanom, je nadaljeval papež, se Pavel predstavi kot suženj Jezusa Kristusa, apostol po poklicu (1,1). Grški izraz doulos – suženj namreč pomeni popolno in brezpogojno pripadnost Jezusu, Gospodu. S tem nakaže velike služabnike stare zaveze, ki jih je Bog poklical za veliko poslanstvo. Pavel se zaveda, da je apostol po poklicu, da je bil izbran, da bi oznanil Božji evangelij. Iz njegovih pisem vemo, da ni bil spreten govornik, ampak je bil, kot Mojzes in Jeremija, brez govorniškega talenta. Njegovi nasprotniki o njem pravijo: Pisma so ostra in krepka. Ko je osebno navzoč, pa je šibek in njegova beseda zanič (2Kor 10,10). Njegov apostolski uspeh je bil odvisen od osebne zavzetosti v oznanjevanju evangelija in njegove popolne predanosti Kristusu. Ta predanost ni poznala strahu pred tveganji, težavami in preganjanji. To za nas pomeni, da je delovanje Cerkve verodostojno in učinkovito samo do mere, do katere so njeni člani pripravljeni osebno plačati svojo zvestobo Kristusu v vsakršni okoliščini. Kjer ni take razpoložljivosti, namreč manjka odločilen dokaz resnice, od katere je odvisna Cerkev sama. Kristus tudi danes potrebuje take apostole, ki bodo pripravljeni darovati sami sebe. Cerkev potrebuje pričevalce in mučence, kot je bil apostol Pavel, ki je bil nekoč nasilen preganjalec kristjanov, ko pa je na poti v Damask srečal Kristusa, je brez obotavljanja stopil na stran Križanega in mu je sledil brez pomislekov. Živel in delal je za Kristusa, zanj je trpel in umrl. Kako aktualen in zgovoren je tudi danes njegov zgled! Zaradi tega sem danes vesel, da lahko uradno naznanim, da bomo sv. Pavlu posvetili posebno jubilejno leto od 28. junija 2008 do 29. junija 2009, ob 2000-letnici njegovega rojstva, ki jo zgodovinarji postavljajo med leti 7 in 10 po Kristusu. »Pavlovo leto« bo na poseben način potekalo v Rimu, kjer se že 2000 let pod papeškim oltarjem te bazilike hrani grob sv. Pavla. V papeški baziliki in ob njej stoječem benediktinskem samostanu bodo potekala razna bogoslužja, kulturni in ekumenski dogodki, kot tudi razne pastoralne in družbene pobude, ki jih navdihuje Pavlova duhovnost. Posebna pozornost bo namenjena tudi romanjem, ki bodo iz raznih krajev v spokorni obliki prihajala h grobu Apostola, da bi našla duhovno krepčilo. Zvrstili se bodo tudi številni študijski shodi, izšle bodo posebne izdaje Pavlovih spisov, da bi vedno bolje spoznali ogromno bogastvo njegovega nauka, pravi zaklad človeštva, ki ga je Kristus odrešil. Podobne pobude bodo lahko potekale povsod po svetu po škofijah, ob svetiščih, posvečenih sv. Pavlu in ob ustanovah, ki se navdihujejo ob njegovem liku in nauku. Na koncu je papež posebej poudaril ekumensko razsežnost Pavlovega leta, saj si je Pavel posebno prizadeval za edinost in složnost vseh kristjanov, je zaključil papež svoj nagovor.