Sveti oče je sprejel Učitelje in Rektorje evropskih univerz

(23. junij 07 RV) - Papež Benedikt XVI. je dopoldne sprejel okrog 2.500 udeležencev Prvega evropskega srečanja učiteljev in rektorjev evropskih univerz pod pokroviteljstvom Sveta evropskih škofovskih konferenc, pripravile pa so ga rimske univerze pod okriljem Urada rimskega Vikariata za pastoralo na univerzah, ob 50-letnici podpisa Rimske pogodbe, ki je ustanovni dokument Evropske zveze.
Tema vašega srečanja, je dejal Sveti oče na začetku govora, je: Nov humanizem za Evropo. Vloga univerz. Evropa sedaj doživlja določeno družbeno negotovost in nezaupanje do tradicionalnih vrednot, ki so jih prav univerze skozi stoletja uveljavljale kot zagotovilo upanja za prihodnost. Tako je vprašanje o človeku, ki je v središču vaših razprav, bistveno za pravilno razumevanje sedanjih kulturnih procesov. Vprašanje o človeku pa tudi daje tehtna izhodišča za napore univerz, kako ustvariti novo kulturno prisotnost in delovanje v službi bolj zedinjene Evrope. Delo za nov humanizem dejansko zahteva jasno spoznanje, kaj dejansko vključuje ta novost.
Gledano z zgodovinskega stališča, je nadaljeval Sveti oče, se je humanizem v Evropi razvijal zahvaljujoč rodovitnemu prepletanju različnih kultur ljudstev in krščanske vere. Evropa mora danes ohraniti in si na novo pridobiti svoje pristno izročilo, če želi ostati verna svoji poklicanosti, da je nosilka humanizma. Papež je nato navedel tri področja, ki jih je potrebno dobro premisliti pri načrtovanju prihodnjega poslanstva univerz v Evropi.
Prvo je celoviti študij krize modernosti. Pojem modernosti je namreč v zadnjih stoletjih globoko pogojil evropsko kulturo. Sedanja kriza je med drugim tudi posledica naglaševanja humanizma kot ustvarjanja kraljestva človeka, ki ni več vezano njegove ontološke temelje. Napačna ločenost med vero v Boga in pristnim humanizmom, ki je privedla do nepreklicnega spopada med božjim zakonom in človeško svobodo, je vodila do stanja v katerem je človeškost, kljub vsemu ekonomskemu in drugemu napredku, v sebi ogrožena.
Drugo področje, o katerem bo potrebno temeljito premisliti, je pravilno razumevanje človekove razumske razsežnosti. Izziv za razumsko razsežnost je v tem, da je ta danes preveč ozko, če ne že nerazumsko zastavljena, da preveč omejuje cilje človeškega razuma. Pojmovanje človeške razumeske razsežnosti se mora danes prej širše kot ozko zastaviti, če želimo pametno delovati, ne le na izkustveni ampak tudi na drugih ravneh. Nastanek unvierz v Evropi je najtesneje povezan s prepričanjem, da med vero in razumom obstaja globok in vsestranski odnos.
Tretje področje novih raziskav pa obsega odgovore na vprašanje, kakšen prispevek lahko da krščanstvo prihodnjemu humanizmu. Vprašanje človeka in torej tudi modernosti je izziv za Cerkev v smislu, da izdela učinkovite poti, da sodobni kulturi oznani stvarnost vere, ki jo oznanja, kot Kristusovo odrešenjsko delovanje. Krščanstva namreč ne moremo povezovati z mitom in čustvenostjo, ampak ga moramo spoštovati zaradi njegovega stremljenja, da razliva luč o resnici o človeku, ki je sposobna duhovno spremeniti može in žene in jih usposobiti, da v zgodovini opravijo svoje poslanstvo. V Evropi, kot drugod po svetu, je zaključil papež svoj govor krščanskim univerzitetnim učiteljem in rektorjem, družba nujno potrebuje modrost, ki jo lahko dajejo le univerze. Te namreč morajo vzgajati ljudi, da ne vidijo le dela stvarnosti, ampak celoto – univerzum in iz mnogih delnih znanj tvorijo večjo celoto v posameznikih in v družbi. Evropa bo to zmogla, če se bo zavedala tega svojega izročila in njenega posebnega prispevka drugim kulturam, pod pogojem, da ostane zvesta svojim ljudstvom.