Prof. Kenney: Patristična razsežnost papeževanja Benedikta XVI.

ZDA (22. junij 07 RV) – Papež Benedikt XVI. Cerkev približuje h globljemu razumevanju krščanstva, pravi John Peter Kenney, predavatelj na Univerzi sv. Mihaela v Vermontu v ZDA. Kenney je kot dober poznavalec sv. Avguština spregovoril o njegovi vlogi v razmišljanju in delu papeža Benedikta XVI. Vzporednico med sv. Avguštinom in papežem Benediktom XVI. vidi Kenney v njunem razumevanju Cerkve. Papeževa prva okrožnica Bog je ljubezen nam ponuja del razmišljanja o vlogi Cerkve v odnosu do politike in države, kar je precej podobno Avguštinovemu pojmovanju Cerkve. Pomembna tema v Avguštinovem delu Izpovedi je cerkvena oziroma občestvena razsežnost krščanske kontemplacije, o čemer govori tudi papež v svoji razpravi o mistiki zakramentov. Avguština so pogostokrat napačno brali in označevali kot zagovornika mističnega individulizma. Vendar njegovi Confessiones - Izpovedi razkrivajo zrelo spoznanje, da lahko človekova duša spozna Boga le, ko je v Cerkvi. Miselnost papeža Benedikta XVI. ni le avguštinska, temveč obširno patristična. Kateheze Svetega očeta ob splošnih avdiencah kažejo na izjemno globoko poznavanje patristične teologije. Sv. Avguštin je znan po svojem Ordo Amoris – Redu ljubezni, s čimer je posebej poudaril ljubezen. Zaradi tega pogosto srečamo trditev, da je postavil ljubezen nad intelekt, nad razum. Prof. John Kenney pa pojasnjuje, da je Ordo Amoris v Avguštinovi misli sad spoznanja, da je Bog sam po sebi transcendentno, oziroma nadnaravno bitje in mi smo ustvarjeni po Božji podobi, smo deležni Njegovega bistva. Naša najgloblja hrepenenja in želje se lahko izpolnijo, vendar samo, če so v pravilnem odnosu do svojega izvora. To spoznanje je bilo bistveno v Avguštinovi osebni spreobrnitvi in je tvori jedro njegove teološke misli. Tukaj zaznamo podobnost s papežem Benediktom XVI., ki verjame v objektivno resnico. Verjame, da je človeška čustva možno pravilno umestiti v odnos do resnice. Vendar Sveti oče razume Avguština v pravem patrističnem pomenu. Cerkveni očetje namreč postavljajo v ospredje dejstvo, da človek v duši odkriva večno resnico, jo premišljuje in poglablja ter po njej nenehno uravnava svoje želje, hrepenenja in jih pravilno umešča v odnos do božjega temelja. In to je ravno neuspeh in pomanjkljivost današnje dobe, ki ji ni uspelo pravilno razumeti, kaj pomeni uravnavati človeške želje in bdeti nad hrepenenji. Papež Benedikt XVI. nas želi opozoriti prav na to razsežnost. Dejstvo, da imamo papeža, ki globoko pozna sv. Avguština, je tudi z zgodovinskega vidika zelo pomembno. Avguštinova misel je aktualna tudi danes. Ena njegovih najbolj močnih trditev govori o vesoljnosti Evangelija. Za Avguština je krščanstvo po svoji temeljni naravnanosti vesoljno, univerzalno. In tudi Evangelij je sam po sebi, v svojem sporočilu in obsegu, univerzalen. Zato Cerkev nikakor ne more biti le neka sekta ali ena od družbenih ustanov. Avguštin je živel v letih od 354 - 430, torej po Prvem Nicejskem koncilu, leta 325, ko je Cerkev med verniki in ljudmi tistega časa krepila in utrjevala zavest, da tvorijo posebno, vesoljno, božjo skupnost. V Avguštinovi misli najdevamo mnogo pomembnih sponznanj, ki nagovarjajo tudi našo, sedanjo dobo globalizacije. Papež Benedikt XVI. govori o Cerkvi in njeni teološki danosti in razsežnosti, ki je umeščena izven sedanjega razumevanja vere in pojmovanja religije. Religija je kategorija, torej miselni pristop k danosti, ki ji pravimo vera in verovanje, ki ga je ustvaril modernizem, in je največkrat razumljena kot individualno duhovno izkustvo ali kot posebna vrsta misli ideologije neke skupnosti, ki temelji na družbeno določenih vrednotah. Takšen način razmišljanja o krščanstvu vodi v relativizem, ki ga je papež ostro obsodil. Benedikt XVI. pa vztraja, da osebno doživeta duhovna izkušnja lahko dobi smisel le v povezanosti in soodvisnosti z živo teologijo. Cerkev, ki je živa v občestvu, ki je živo božje ljudstvo, je mnogo več kot zgolj družbeno ali politično združenje. Krščanstvo nikakor ni ideologija. Nevarnost in zgrešenost sedanjih razlag religije, vere in vernosti je v tem, da krščanstvo zvedejo na zgolj psihološko, družbeno in politično kategorijo. To pa nujno vodi v zanikanje krščanstva, ki je usmerjeno k transcendentalni, presežni in absolutni resnici. Papež Benedikt XVI. zelo dobro dojema in razume te negativne težnje današnje dobe in jim z vso močjo nasprotuje, da bi prepoznali krščanstvo v vsem njegovem bogastvu in globini. Lahko torej rečemo, da imamo papeža, ki nasprotuje, oporeka in se upira religiji, kot jo pojmuje modernizem in postmoderna doba. In to dela v korist krščanstva. Hvala Bogu za to.