V razpravah o bioetiki na prvem mestu racionalni argumenti
LONDON (20. junij 07 RV) – V razpravah o bioetičnih vprašanjih je potrebno na prvo
mesto postaviti racionalne argumente, je dejala Helen Watt, direktorica Centra za
zdravstveno etiko Linacre v Veliki Britaniji. O položaju in vlogi Cerkve v razpravah
na področju bioetike, je spregovorila v pogovoru s tiskovno agencijo ZENIT. V Evropi
so se v zadnjih tridesetih letih razprave o zdravstvenih temah v mnogočem spremenile.
Kot primer je Wattova navedla oploditev in vitro oz. umetno oploditev, ki je bila
pred tridesetimi leti nekaj novega in šokantnega, danes pa je ustaljeni postopek oploditve,
dostopen vsakemu, ki želi imeti otroka. V današnjem času razprave o bioetičnih vprašanjih
pogosto potekajo med skrajnimi zagovorniki svobode, ki zagovarjajo potrošniško držo
do medicine in starševstva, in tistimi, ki hočejo postaviti omejitve, vendar jim primanjkuje
moralnega ogrodja, da bi njihovo prizadevanje bilo verodostojno. Cerkev je s svojim
pristopom k bioetičnim dilemam tako pogostokrat potisnjena ob stran in ovirana pri
aktivni udeležbi, je povedala Wattova. Kot najbolj aktualna področja, kjer se soočajo
različna stališča, je navedla naslednja: najprej je to evtanazija; nato spoštovanje
še nerojenega življenja, kjer se razprave odvijajo v povezavi s vprašanji splava,
umetne oploditve in poskusih na zarodkih; naslednje področje se nanaša na vprašanja
zakonske zveze in starševstva. Wattova je omenila tudi razlike med posameznimi evropskimi
državami. Medtem, ko si v Britaniji močno prizadevajo za poostritev zakona o splavu,
so druge države Evropske unije pod pritiskom, da je potrebna liberalizacija na področju
splava. Evtanazijo je Belgija legalizirala in se tako pridružila svojim sosedom, medtem
ko je bil podoben predlog zakona v Britaniji ovržen. Med državami, ki so naredile
velik korak v zakonodaji glede zaščite človeških zarodkov, je Wattova izpostavila
Italijo. Ob vprašanju, zakaj je ljudi tako težko prepričati, da ima zarodek človeške
lastnosti, je Wattova izpostavila dve nasprotujoči si težnji. Po eni strani ljudje
želijo, da bi se poskusi na človeških zarodkih še naprej opravljali in bi bila abortivna
kontracepcijska sredstva v uporabi. Po drugi strani pa zarodek s svojo pojavnostjo
vznemirja, saj v svojem nadaljnjem razvoju zrase in je razumljen kot živo bitje. Zarodek
je majhen in drugačnega videza, je pojasnjevala Wattova. Do njega je težje vzpostaviti
čustveno navezanost, medtem ko je čustvena naravnanost do večjega, še nerojenega otroka,
takojšnja in mnogo lažja. Zato je pomembno, je poudarila Wattova, da se poziva k odnosu
do zarodka, ki temelji na razumskih razlogih, ne pa da se ostaja le na čustveni ravni.
Kajti obstajajo dobro oblikovani in pravilno zastavljeni argumenti, ki temeljijo na
katoliškem Cerkvenem nauku, je dejala Wattova. Prednosti takega pristopa k področju
bioetike, ki spodbuja zdrav realizem, lahko prepozna vsak posameznik, naj je katoličan,
pripadnik druge veroizpovedi ali neveren. Wattova je omenila tudi poziv papeža Benedikta
XVI., da je potrebno ponovno obuditi in raziskati tradicionalni naravni zakon, še
posebej v današnjem času skepticizma in relativizma. Njegov poziv je Wattova razumela
kot spodbudo Cerkvi, da glasno spregovori o stvareh, ki se nanašajo na javno moralo,
ter se pri tem nasloni na jasne razloge svojega nauka. Bilo bi dobro, je nadaljevala
Wattova, da bi se tudi s prižnic več govorilo o vprašanjih bioetike. Mnogi katoličani
se ne zavedajo, da Cerkev nasprotuje umetni oploditvi. In celo tisti, ki to vedo,
se morda ne zavedajo bogastva katoliškega cerkvenega nauka o spolnosti in zakonski
zvezi. Še posebej je pomembno doseči mlade, še preden sprejmejo ideje sekulariziranega
razmišljanja ter se s tako držo ustalijo v partnerskem in službenem življenju. Na
vprašanje, zakaj se v Evropi tako zapostavljajo in prezirajo stališča Cerkve in njeni
pristopi k etičnim vprašanjem, je Wattova dejala, da se Cerkev še vedno razume kot
tista, ki nasprotuje znanosti in svobodi, namesto, da bi jo dojemali kot tisto, ki
nasprotuje ubijanju in zatiranju drugih ter zasužnjevanju samega sebe. K temu pogostokrat
prispevajo tudi mediji, ki preveč površno in neodgovorno prikazujejo nauk Cerkve,
ne da bi ljudem omogočili videti razumskost in lepoto cerkvenega nauka. Wattova pa
je tudi izpostavila pretirano boječnost, tako klerikov kot laikov, ko gre za izražanje
in zagovarjanje cerkvenega nauka.