Duhovna misel sestre Darije Krhin za 11. navadno nedeljo

(16. junij 07 RV) - Dragi bratje, drage sestre! Svetopisemska besedila, ki nam jih Cerkev ponuja v premislek na 11. nedeljo med letom, govorijo o tem, kaj se zgodi s človekom, ki je daleč od Boga, pa se sreča z Bogom. V vseh primerih pobuda prihaja z Božje strani. "Bog ljubi človeka! To je preprosto in pretresljivo oznanilo, katerega mu je Cerkev dolžna oznanjati. Beseda in življenje vsakega kristjana lahko izražata in morata izražati to oznanilo: Bog te ljubi, Kristus je zate prišel, zate je Kristus 'pot, resnica in življenje' (KL 34).
Prvo berilo nam predstavlja velikega judovskega kralja Davida, ki je od Boga prejel mnogo darov. Toda v nekem trenutku svojega življenja je na viden način zapustil Božjo pot: da bi se polastil žene Hetéjca Urijája, ga je dal ubiti z mečem Amoncev. Bog je k Davidu poslal preroka Natana, ki mu je ostro predstavil storjeno dejanje. David ni ugovarjal; njegove besede so bile samo veliko priznanje storjenega greha: "Grešil sem proti Gospodu." Prerok pa mu je zagotovil: "Gospod ti je tudi odpustil greh, ne boš umrl."
V drugem berilu je pred nami apostol Pavel, ki je bil najprej velik preganjalec kristjanov. Na poti v Damask se je srečal z vstalim Jezusom. Razlagalci pravijo, da gre za enega največjih čudežev in posegov vstalega Jezusa, ki je svojemu najhujšemu preganjalcu zaupal poslanstvo, da je ponesel njegovo ime pred pogane in kralje. Apostol pa je globino tega srečanja z Jezusom izrazil z besedami: "živim v veri v Božjega Sina, ki me je vzljubil in daroval zame sam sebe."
V evangeliju pa je opisana žena, grešnica, za katero evangelist ne pove niti imena. Zvedela je, da je Jezus v hiši nekega farizeja. Želela se je srečati z njim. Spoznala je zmoto svojega življenja in "vsa objokana od zadaj stopila k Jezusovim nogam ter mu jih močila s solzami. Brisala mu je noge z lasmi svoje glave, jih poljubljala in mazilila z oljem". Njegov gostitelj in še drugi z njim so se pohujševali nad tem dejanjem. Jezus jim je s priliko dal vedeti, da so "ženi odpuščeni mnogi grehi, ker je močno ljubila". Njej pa je rekel: "tvoja vera te je rešila! Pojdi v miru!"Kaj nam imajo povedati vse te osebnosti? Najprej in predvsem to, kako človek, ki se zave svoje grešnosti, čuti potrebo po odpuščanju in notranji pomiritvi. Kdor je v sebi pošten, bo to priznal. Morda je danes to veliko težje, ker živimo v času in kulturi, ki nekako hoče kar izbrisati čut za greh. Kadar človek izgubi čut za greh, ga to dejansko vodi tudi k površnosti za razumevanje same Božje ljubezni in prejem evharistije. Zato je dobro, da se pri sveti maši zavestno spomnimo na to, kdaj nas obred sam vabi k izražanju lastne grešnosti in hkrati tudi Božjega usmiljenja. Pomislimo na to v začetku mašne daritve, ko smo povabljeni k priznanju svojih grehov. Skupaj z duhovnikom priznamo svojo nevrednost tudi preden pristopimo k obhajilu, ko molimo: "Gospod, nisem vreden, da prideš k meni, ampak reci le besedo in ozdravljena bo moja duša!". Čudovite besede, ki opozarjajo na potrebo po odpuščanju, moli potihoma duhovnik, preden povabi vernike k zakramentalnu obhajilu: "…Reši me s tem svojim svetim telesom in krvjo vseh mojih pregreh in vsega hudega. Daj, da bom vedno živel po tvojih zapovedih, in ne pusti, da bi se kdaj ločil od tebe" (prim. ZL,20). Verujmo v odpuščanje grehov, saj nas oddaljujejo od Boga in radi pristopajmo "k prestolu usmiljenja", kot imenujemo zakrament sprave. Znani mislec Pascal je zapisal: "Le dve vrsti ljudi sta na svetu: pravični, ki se imajo za grešnike in grešniki, ki se imajo za pravične." Bodimo med prvimi, med pravičnimi, ki se zavedajo svoje grešnosti in prosijo odpuščanja zanjo. Pa za milost prosimo, da ne bi nikoli bili med "grešniki, ki se imajo za pravične", ker to razodeva človekovo samozadostnost, v kateri ni ali pa je le malo možnosti za priznanje stanja pred Bogom in prejem odpuščanja. Le-to so čudeži usmiljene ljubezni, ki jih dela Bog v nas!