Kateheza Svetega očeta o Euzebiju iz Cezareje

(13. junij 07 RV) - Danes bomo na kratko razgrnili lik škofa Euzebija iz Cezareje v Palestini, je dejal na začetku svoje kateheze papež Benedikt XVI. V zgodovini prvega krščanstva je treba jasno ločiti prva tri stoletja in stoletja po Nicejskem vesoljnem ali ekumenskem koncilu, leta 325. Leta 313 se je namreč dogodil »Konstantinov preobrat«, ko je rimski cesar dal kristjanom svobodo, Cerkvi pa mir po preganjanjih v prvih treh stoletjih. Škof Euzebij iz Cezareje je živel v času cesarja Konstantina na začetku 4. stoletja, torej v času Konstantinovega preobrata. Bil je največji prestavnik krščanske kulture svojega časa na različnih področjih. Odlikoval je se v teologiji in razlaganju Svetega pisma, kot zgodovinar in mož silnega miselnega obzorja. Euzebij je znan kot prvi zgodovinar krščanstva in največji jezikoslovec antične Cerkve. Leta 325 je dejavno sodeloval na koncilu v Niceji. Ta koncil je opredelil versko resnico, da je Jezus Kristus pravi Bog in pravi človek, torej pravi Božji Sin, ki je »istega bistva z Očetom«, kot je zapisano v nicejski veroizpovedi. V svojih številnih spisih, posebno še v desetih zvezkih Zgodovine Cerkve, ta razgledan mož vztrajno razmišlja in opisuje bistvene točke tristo let zgodovine Cerkve, ki jih podkrepi s krščanskimi in poganskimi viri, ki so bili shranjeni v knjižnici v Cezareji. Temeljni vidik njegove zgodovine je kristocentričen, torej usmerjen v Kristusa. V zgodovini se postopno razodeva skrivnost Božje ljubezni do ljudi. V njegovem delu pa tudi odkrivamo moralni namen zgodovinskega dogajanja. Zgodovinsko razčlenjevanje ali analiza za škofa Euzebija ni samo sebi namen. Krščansko branje zgodovine vabi k spreobrnjenju in k pristnemu pričevanju s strani vernikov.
Škof Euzebij s svojimi spisi trajno sprašuje vernike vseh časov, kako v krščanskem duhu berejo zgodovino. Tako danes tudi nas sprašuje, kakšne so naše drže do dogodkov in dogajanja v Cerkvi? Ali je naše zanimanje za Cerkev le preprosta radovednost, neko iskanje novih razburjenj, senzacije, ali pa je to drža polna ljubezni, ki je odprta za skrivnost? Kot kristjani namreč v luči vere vemo, da v zgodovini Cerkve lahko najdemo znamenja velike Božje ljubezni in velika dejanja odrešenja, ki jih je Bog storil. Euzebij iz Cezareje nas vabi, da se tudi mi čudimo, motrimo Boga na delu v zgodovini, ki odrešuje ljudi in jih vabi k spreobrnjenju. Pred takšno Božjo ljubeznijo ne moremo ostati otrpli in nedejavni, je zaključil Sveti oče svojo katehezo o škofu Euzebiji iz Cezareje.
Med nad 20.000 verniki in romarji, ki so se zbrali k tedenskemu srečanju s Svetim očetom je bilo tudi pet župnikov in en kaplan iz dekanije Postojna, ki jih je papež takole pozdravil: Glas: Lepo pozdravljam duhovnike iz koprske škofije v Sloveniji! Ko danes obnavljate svoje posvečenje, očetovsko blagoslavljam vas, vaše župnije in vse prisotne slovenske romarje ter vas izročam Jezusovemu presvetemu srcu.