Pridiga sestre Darije Krhin za praznik Svetega Rešnjega Telesa in Krvi

(7. junij 07 RV) - Dragi bratje, drage sestre! "Cerkev živi iz evharistije." To ni le naslov 14. okrožnice božjega služabnika Janeza Pavla II., ampak resnica, ki ne izraža samo vsakdanje izkušnje vere, ampak je v njej zgoščeno bistvo skrivnosti Cerkve (prim. CE 1). Velikemu cerkvenemu učitelju svetemu Tomažu Akvinskemu je to skrivnost uspelo zapisati v 20 latinskih besedah, ki se v slovenskem prevodu glasijo: "O sveta večerja, v kateri prejemamo Kristusa, obhajamo spomin njegovega trpljenja, duša se nam napolnjuje z milostjo in nam daje poroštvo prihodnje slave." V drugem spisu o evharistiji pa pravi: "Noben zakrament ni bolj zdravilen kakor ta, ki izbrisuje grehe, pomnožuje milosti in napolnjuje dušo z vsem bogastvom duhovnih darov. Daruje se v Cerkvi za žive in mrtve: da bi vsem koristil, ker je postavljen v zveličanje vseh. Nihče ne more popisati bogastva tega zakramenta, kjer uživamo vir sleherne duhovne dobrote in se spominjamo tiste nepopisne ljubezni, ki jo je Kristus pokazal s svojim trpljenjem…" Drugi vatikanski cerkveni zbor pa je potrdil, da je evharistična žrtev "vir in višek vsega krščanskega življenja" (C 11): "obsega ves duhovni zaklad Cerkve, Kristusa samega, naše velikonočno jagnje in živi kruh…, ki daje ljudem življenje" (D 5).
Evangeljsko poročilo praznika govori o Jezusovi čudežni pomnožitvi petih hlebov kruha in dveh rib za veliko množico ljudi. Dogodek je predpodoba evharistije. Ob Jezusu je bila takrat velika množica, ki ji je govoril o Božjem kraljestvu. Kadar je v našem srcu ljubezen do vseh ljudi, takrat Jezus kraljuje tudi v našem srcu. To se zgodi, ko nas pri svojem obedu Jezus sam sprejme in napolni naše srce z ljubeznijo, da se potem lahko razdaja vsem. Žal na to vez med evharistijo in bratsko ljubeznijo vse prepogosto pozabljamo. Če se to zgodi, potem evharistija postane samo obred, s katerim "poravnamo tedenski dolg", ki ga imamo do Boga, o svojih odnosih do drugih pa se največkrat niti ne sprašujemo in zato naše obhajanje evharistije ne rodi pravih sadov. Kajti Kristus nam ne daje samo simbolov; Kristus nam v resnici daje samega sebe. To pomeni, da je obhajilo srečanje dveh oseb, da Kristus vstopi vame in da smem jaz vstopiti vanj, je zapisal sedanji papež.
Ta skrivnost je velika; tako moremo reči, če se vsaj malo poglobimo vanjo. Zato se moramo na obhajanje svete maše, posebej še na prejem obhajila. Nikakor to ne sme postati navada; srečanje z živim Bogom v evharistiji mora biti potreba srca. "V srečanju z Jezusom se tako rekoč hranimo z živim Bogom samim, jemo zares "kruh iz nebes". A tega kruha ni mogoče "zaslužiti" s človeškim delom, z lastnim dosežkom. Priti more k nam samo kot dar od Boga, kot božje delo," trdi papež Benedikt XVI. v svoji novi knjigi. Vesti se moramo tako, kakor se spodobi Gospodovi navzočnosti, ki se nam daje in nam je "na dosegu roke", če le mi to hočemo.
K spoštljivemu prejemanju evharističnega Gospoda naj nam pomaga tudi misel, ki jo je zapisal že sveti Ciril Jeruzalemski: "Ko prideš k oltarju, stegni svoje roke ne preveč krčevito, prsti naj ne bodo skrčeni. Sedaj previdno položi svojo desno roko pod levo tako, da boš oblikoval prestol, ki bo sprejel kralja. S prosto desno roko primi Kristusovo telo, ga nekoliko dvigni in odgovori: 'Amen.' Naj tvoje oči pozorno spremljajo zaužitje svetega telesa, da se ne bi kakšen delček zaradi malomarnosti izgubil, kajti to, kar držiš v rokah, je vredno več kot zlato in dragi kamni."Ta spoštljiv odnos do Jezusa naj razodeva tudi naša udeležba pri evharistični procesiji, tako značilni za ta praznik. Ko se bo naš notranji pogled dvigal v iskanje Kristusa v sveti hostiji, ga počastimo s pesmijo in molitvijo. Ob tem naj iz nas izgine duh samozadostnosti, na novo pa naj se v nas prebudi notranji čut za sveto, ki poraja češčenje in potrebno spoštovanje. Pa za milost prosimo, da bi vsaj malo bolj prodrli v veličino in pomen tega zakramenta.