Kateheza Svetega očeta o svetem Ciprijanu

(6. junij 07 RV) - Na današnji 20. avdienci v tem letu se je zbralo nad 30.000 vernikov z vseh celin. Sveti oče je svojo današnjo katehezo posvetil izvrstenemu afriškemu škofu v tretjem stoletju, svetemu Ciprijanu, ki je bil prvi škof, ki je dosegel krono mučeništva v Afriki. Rodil se je v bogati poganski družini v Cartagini. Ko sem ždel v temni noči, se mi je zdelo težko sprejeti, kar mi je Božje usmiljenje ponujalo, piše nekaj mesecev po spreobrnjenju, ko mu je bilo 35 let. Kmalu nato je postal duhovnik, nato pa škof. Kot škof je prestal preganjanji cesarjev Decija in Valeriana. Največje težave je imel s kristjani, ki so v času preganjanj zanikali krščansko vero, nato pa so ponovno zaprosili za vstop v Cerkev. Te kristjane je v latiniščini imenoval lapsi – padli, in jim dal možnost odpuščanja po strogi pokori. V tistih težkih okoliščinah je pokazal izjemne voditeljske sposobnosti. Bil je strog, vendar ne neizprosen in je dal padlim kristjanom možnost, da ponovno postanejo močni v veri po strogi pokori. Zahteval je zvestobo običajem Cerkve v Afriki. V pristnem krščanskem človekoljubju je zahteval, naj kristjani v času kuge strežejo tudi poganom. Boječim kristjanom je vztrajno ponavljal, da pravo življenje in dobrine niso na tem svetu. Nadalje je bil neomajen v borbi zoper slabe navade in grehe, ki uničujejo moralno življenje, posebno še skopost. Sveti Ciprijan je napisal več del in mnogo pisem. V vseh svojih spisih obravnava tematike, ki so kakorkoli povezane z njegovim dušnopastirskim poslanstvom. Cerkev pa je bila njegova najljubša tematika. Svoje vernike je vztrajno spodbujal k edinosti s Cerkvijo, ki je utemeljena na Petrovem sedežu, in učil, »da ni zveličanja izven Cerkve«, in da »Boga ne moremo klicati za Očeta, če Cerkev ni naša Mati«. Zelo pomemben je tudi njegov nauk o molitvi Oče naš, v katerem razlaga, kako je kristjanova molitev javno in skupnostno dejanje, hkrati pa tudi dejanje človekovega srca, ki je kraj v katerem prebiva Bog. Sveti Ciprijan je učil, da je prav molitev Oče naš, dala kristjanom pravi način molitve. Samostalnik molitev je vedno množinski samostalnik, ker tisti, ki moli ne prosi edinole zase. Naša molitev je javna in skupna, in kadar molimo ne prosimo le za enega, ampak za vse ljudstvo, ker smo z vsem ljudstvom ena sama stvar. Molitev je namreč odgovor na Božjo besedo in na Očetovo Besedo, torej na besedo našega Očeta. Vse to pa se dogaja v srcu, ki je privilegiran kraj molitve, kot to uči duhovno teološko izročilo, je zaključil papež svojo katehezo o Ciprijanu.