Življenjepis sv. Marije Evgenije Jezusove

(3. junij 07 RV) – Ana-Evgenija Milleret, ki je kot redovnica dobila ime Marija Evgenija Jezusova, je bila rojena leta 1817 v Metzu, mestu na severovzhodu Francije. Izhajala je iz premožne in ne preveč verne družine. Njen oče je bil liberalec in se je ukvarjal z bančništvom in politiko. Materina vzgoja je krepila hčerkin značaj in ji dala močan občutek za dolžnosti. Družinsko življenje je Ani-Evgeniji omogočilo, da je razvila intelektualno radovednost in romantični duh, zanimanje za družbena vprašanja in širok pogled na svet.
Svete maše je Ana-Evgenija obiskovala le ob praznikih ter prejela zakramente brez prave zavzetosti. Kljub temu pa je bilo prvo obhajilo zanjo velika mistična izkušnja, ki je napovedovala njeno prihodnost. Preroškost te izkušnje je doumela mnogo pozneje, šele ko je prepoznala svoje življenje kot pot, ki vodi k popolni pripadnosti Jezusu Kristusu in Cerkvi.
Njena mladostniška leta so bila srečna, a ne brez trpljenja. Že kot otroka jo je močno prizadela smrt starejšega brata in mlajše sestre. Za svoja leta je bila Ana-Evgenija precej zrela. Naučila se je, kako skrivati svoja čustva in kako se soočati z dogodki. Pozneje je doživela padec očetove banke, nerazumevanje med staršema, njuno ločitev in izgubo vsake varnosti. Z materjo se je takrat preselila v Pariz, kjer je mati kmalu zbolela za kolero in umrla ter zapustila 15-letno Ano-Evgenijo samo. V tesnobi, bolečini in obupanosti je mlada Ana-Evgenija iskala resnico in tako prišla do spreobrnitve, žejna za Absolutnim in odprta za Presežno.
Kot 19-letno dekle je Ano-Evgenijo navdušil Lacordaire, mladi duhovnik in znan govornik, ki je imel razumevanje za mlade ljudi, za njihova vprašanja in želje. Zavzemal se je za idejo prenovljene Cerkve, ki bi v svetu imela posebno mesto. Ane-Evgenije so se njegove besede dotaknile in prepoznala je Kristusa kot univerzalnega osvoboditelja ter ugledala njegovo kraljestvo na zemlji, ki se uresničuje kot mirna in pravična družba. Svojo izkušnjo je Ana-Evgenija opisala z besedami: »Resnično sem bila spreobrnjena. In osvojilo me je hrepenenje, da bi vse svoje moči, ali bolje slabosti, posvetila Cerkvi, ki sem jo v tistem trenutku videla kot edino, ki drži ključ do znanja in vsega, kar je dobro.« V tem času je v življenje Ane-Evgenije stopil Theodore Combalot. Duhovnik je v spovednici spoznal, da ima pred seboj posebej izbrano dušo, ki je določena za ustanoviteljico redovne skupnosti, o kateri je sam že dolgo časa razmišljal.
Ano-Evgenijo je prepričal, da je izobraževanje edina pot evangelizacije, ki lahko spremeni človeška življenja, naredi družine zares krščanske in tako spremeni družbo takratnega časa. Vztrajal je, da je ustanovitev nove redovne skupnosti Božja volja in da je Bog izbral njo, Ano-Evgenijo, za ustanoviteljico. Ana-Evgenija je predlog sprejela kot Božjo voljo zase ter dovolila, da jo je Combalot vodil in usmerjal.
Stara 22 let je leta 1839 ustanovila Inštitut sester Marijinega Vnebovzetja ter postala Marija Evgenija Jezusova. Še z dvema dekletoma je v nekem stanovanju v Parizu začela življenje posvečeno molitvi in učenju. Leta 1841 je s pomočjo prijateljev odprla prvo šolo. V zelo kratkem času je v skupnosti živelo 16 sester. Marija-Evgenija Jezusova in njene sestre so želele spojiti staro in novo. Želele so povezati duhovno bogastvo in modrost Cerkve z redovnim življenjem in izobraževanjem ter tako zadovoljiti zahteve sodobnega časa. Z evangelijskimi vrednotami so želele prežeti nastajajočo industrijsko kulturo in dobo znanosti. Duhovno življenje verske skupnosti je bilo globoko kontemplativno, posvečeno apostolskemu služenju in osredotočeno na Kristusa. Posvetile so se iskanju Boga in ljubezni ter služenju drugim.
Marija-Evgenija Jezusova se je vse življenje razdajala v skrbi za rast redovne skupnost. Zadnja leta svojega življenja, ko so ji pošle telesne moči, je preživela v tišini, popolnoma osredotočena na Kristusa. Zemeljsko življenje je zapustila 10. marca 1898. Papež Pavel VI. jo je leta 1975 v Rimu razglasil za blaženo.Danes sestre Marijinega Vnebovzetja delujejo v 34 državah na petih celinah. V 170 skupnostih živi in deluje skoraj 1200 redovnic.