Skrivnost Boga: duhovna misel za praznik Svete Trojice (pripravila s. Darija Krhin)

(2. junij 07 RV) - Dragi bratje, drage sestre! Ko je "Bog, naš Oče, na svet poslal svojega Sina, Besedo resnice in Svetega Duha posvečevalca, nam je razodel nedoumljivo skrivnost svojega življenja". Tako moli Cerkev na praznik Svete Trojice in se na Očeta obrača s prošnjo, "naj nam pomaga, da bomo to trdno verovali, slavili veličastvo večne Trojice in molili vsemogočnega enega Boga" (prim. glavna prošnja). Vero v Troedinega Boga nam vsak dan pomaga utrjevati naša molitev, ki jo začenjamo v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Kristjani smo tudi krščeni "v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha." Zato je sv. Avguštin lahko zapisal: "Vera vseh kristjanov obstaja v Trojici." To je središčna skrivnost krščanske vere in krščanskega življenja, saj je skrivnost Boga v njem samem. Sveti Cezarij pravi, da "celotna zgodovina odrešenja ni nič drugega kakor zgodovina poti in sredstev, po katerih resnični in edini Bog, Oče, Sin in Sveti Duh, razodeva ljudem samega sebe in jim podarja spravo ter jih zedinja s seboj, ko se odvrnejo od greha" (prim. KKC 232-34).
Kaj naj rečemo ob teh trditvah, ki presegajo naše razumevanje skrivnosti Boga, ki daje smisel našemu življenju? Jezus je samo enkrat govoril o tej skrivnostni resničnosti troedinega Boga, ko je rekel apostolom: "Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence. Krščujte jih v ime Očeta in Sina in Svetega Duha" (Mt 28,19). Nasprotno pa je mnogokrat posamič govoril Očetu, o sebi kot Božjem Sinu in o Svetem Duhu.
V središču nedeljskega evangelija je govor o Svetem Duhu, bolje, o njegovem odnosu z Očetom in Sinom ter kaj je za nas. Kajti Duh oznanja, kar ima Sin od Očeta. Sveti Duh je za nas "Duh resnice, ki nas bo uvedel v vso resnico" in nam bo dal spoznati Gospoda Jezusa. Judje so poznali skrivnostnega, a istočasno čudovitega Boga. Ko prebiramo psalme, se o tem lahko prepričamo. Toda Jezus nam je razodel Boga kot Očeta, vir življenja, ki rodi Sina; odnos med njima pa je odnos ljubezni in to je oseba, Sveti Duh. S človeško primero bi lahko rekli, da je Sveta Trojica kot odprta družina, ki nenehno razširja bivanje in življenje po Besedi, po ljubezni. Drugi živ odsev Svete Trojice pa najdemo v Cerkvi, zgrajeni po Jezusovi zamisli. On nas je naučil moliti Očenaš; on želi, da živimo kot Božja družina, odsev Svete Trojice. Temelj Cerkve je ljubezen, je nova zapoved: "ljubite se med seboj, kakor sem vas jaz ljubil." Skupaj jo drži ljubezen, Sveti Duh. V njej ustvarja življenje po zakramentih. Karitas, ljubezen, ki jo Božji Duh izliva v naša srca, se potem razširja na vse - morala bi se tako razširjati - v vse odnose, po miselnosti družine, še zlasti na najbolj pomoči potrebne. Tudi vse bogoslužje, ki ga smemo imenovati "dihanje" Cerkve, kliče v spomin Sveto Trojico: znamenje križa, s katerim se začenja vsaka molitev, sveta maša in vsak zakrament. Kaj pa če vse to ostanejo samo besede, ki jih izgovarjajo naše ustnice, srce pa je daleč od njihovega pomena in vpliva na življenje? Ali je Oče v resnici za nas Oče, ki nas ima rad in v katerem "živimo, se gibljemo in smo"? In Jezus Kristus? Ali verujemo, da je Božji Sin, ki nam razodeva Očeta, saj nam je o njem povedal toliko pomembnih stvari? Ali je za nas tisti, ki nam pošilja Svetega Duha, tisti, ki nas je ljubil do konca, to je, da je dal svoje življenje za nas? Ali vsaj kdaj pa kdaj občutimo navzočnost Svetega Duha, ki nas tolaži, uči in spodbuja, "ki nas uvaja v vso resnico"? Praznik Svete Trojice nas vabi, da o vsem tem premislimo, si damo odgovor in potem začnemo znova svojo pot vere, kot zvesti učenci in učenke Jezusa Kristusa, ki nam je vse to razodel. V življenju dostikrat ne gre vse lepo in gladko, ali vsaj ne tako, kot bi sami želeli. Takrat pomislimo na resničnost Boga, enega v treh osebah, ki nas ima rad in nam želi dobro. Prosimo ga za moč in pomoč, da bi kljub vsemu znali iti naprej v veri, upanju in ljubezni vanj, ki je Oče, Sin in Sveti Duh ter z mislijo na cilj, na večno življenje z našim troedinim Bogom.