Nekatera zaključna razmišljanja ob 5. konferenci v Aparecidi

APAPRECIDA (30. maj 07 RV) – Čez dva dni se bo zaključilo 5. splošno zasedanje škofovskih konferenc Latinske Amerike in Karibov v Aparecidi. Na obzorju tega velikega dogajanja se že zarisujejo nekatera zaključna razmišljanja in smernice za prihodnje delovanje. 5. splošna konferenca je zaključni del priprav na Veliki misijon na celotni ameriški celini, od Aljaske do Patagonije na jugu Čila. Veliki misijon se bo uradno začel 1. junija in bo trajal nekaj let. Posredno bo misijon blagodejno vplival na vesoljno Cerkev.
Temeljno spoznanje, ki se je v zadnjih štirih tednih še poglobilo in utrdilo je to, da človekovo življenje samo v Kristusu dobi svojo pravo polnost in dostojanstvo, ki je vredno tega imena. To spoznanje je hkrati ključno merilo za presojo uspeha tako 5. splošnega zasedanja, Zaključnega dokumenta, ki ga bo Sveti oče sprejel čez nekaj tednov in seveda Velikega misijona, ki naj bi dosegel 555 milijonov krščenih, kar pomeni 62% vseh prebivalcev obeh Amerik. Gre za velikanski napor, ki je prvi takih obsegov v zgodovini katoliške Cerkve. Udarna moč Velikega misijona so in bodo verniki laiki, ki že desetletja dolgo zavzeto oznanjajo evangelij tudi zaradi pomanjkanja duhovnikov in redovnikov. Oni so v tem projektu odločilen dejavnik, je dejal papež Benedikt XVI., in sicer pod pogojem, da se bodo »odzvali evangeljskima klicema: biti učenec in biti misijonar«.
Drugo pomembno spoznanje pa je, da je osrednja vsebina biti učenec in misijonar, pristna krščanska poklicanost »živeti v Kristusu in s Kristusom«. To je edini vir, ki zagotavlja odrešenje in daje oznanjevanju evangelija nov polet in moč. Papež Benedikt XVI. je v Braziliji dejal, da Cerkev od vseh teh naporov pričakuje edinole bolj močno vero v Kristusa, ki je naš edini Učitelj in Odrešenik. Iz tega vira se bodo porodili novi načrti in ustvarjalne pastoralne zamisli, ki bodo prebujali trdno upanje in moč za krščansko življenje.
Tretje spoznanje pa je odgovor na vprašanje, zakaj je tako pomembno biti Kristusov učenec. Preprosto zato, ker upamo, da bomo v edinosti z Njim našli življenje, pravo življenje, ki je vredno tega imena, in zato ga hočemo oznaniti drugim.
Četrta velika tematika pa je odgovor na vprašanje, kaj je stvarnost, ali s tujko realnost? Delegati in škofje so se spraševali, kaj je prava stvarnost v Latinski Ameriki, kaj je tisto »jedro, srž, bistvo o katerem se ne more pogajati«. Odgovora niso iskali v duhu sociologov ali politikov, in še manj v luči kakšne ideologije, ker je vsem jasno, da prava stvarnost samo v Kristusu dobi svojo polnost in smisel. Pri iskanju pravega odgovora na vprašanje, kaj je stvarnost, so se delegati oprli na misel papeža Benedikta XVI, ki se je z veliko pastoralno in intelektualno jasnostjo vprašal: »Kaj je stvarnost? So »stvarnost« le materialne dobrine, družbeni, gospodarski ali politični problemi?« In papežev odgovor: »Ravno v tem je velika zmota osrednjih teženj prejšnjega stoletja, uničujoča zmota, kot to dokazujejo rezultati tako marksističnih kot kapitalističnih sistemov. Oboji namreč potvarjajo pojem stvarnost tako, da mu jemljejo utemeljujočo in odločilno stvarnosti, namreč Boga. Kdor izključi Boga iz svojega obzorja potvarja pojem »stvarnost« in posledično lahko konča le na napačnih potih in z rušilnimi priporočili.«Do kakšnih spoznanj o politični izbirah in o pravičnih strukturah so prišli delegati v Aparecidi, pa več v naši jutrišnji oddaji.