Žene pod Jezusovim križem

(29. maj) - V letu Svetega pisma med šmarnicami premišljujemo o nekaterih ženah stare in nove zaveze. Danes premišljujmo o ženah pod križem, o katerih evangelist Janez takole poroča: Poleg Jezusovega križa pa so stale njegova mati in sestra njegove matere, Marija Klopajeva in Marija Magdalena (Jn 19,25). Evangelist Janez je edini, ki pove, da so te žene stale poleg, blizu in ne daleč stran od Jezusovega križa. To ne pomeni le, da so se prebile skozi stražo rimskih vojakov, ampak predvsem to, da so hotele biti blizu Jezusu v njegovem največjem trpljenju in v trenutku smrti.
Ob Jezusovem križu ni bila le Marija, njegova Mati, ampak tudi Marija Klopajeva in z njo Marija Magdalena. Druge žene so stale od daleč. Ni jim uspelo prebiti se skozi rimsko stražo. Te žene pod križem so marsikaj slišale. Najprej so slišale mnogo kletev, žalitev, zasmehovanj in grobih dovtipov. Iz lastne izkušnje pa so vedele, da je Jezus v globino bral srca ljudi. Zato je tudi videl in vedel, koliko trpljenja je bilo v teh ženah. Vedel je, da so se čutile okradene in prikrajšane za Učenika, ki je dal dostojanstvo ženam in jih sprejel, da so ga lahko spremljale od blizu. Osvobodil jih je odrinjenosti na rob družbe, ki so jo živele dolga desetletja in stoletja. Njihova prisotnost ob križu pa je tudi pomenila, da je njihova ljubezen do Učenika večja kot sovraštvo judovskih prvakov in rimskih vojakov. Na nek način so z Jezusom bojevale boj zoper hudobijo, ki je prav v tem, da uničije v človeku vsa dobra nagnjenja in želje biti dober in vsaj do neke mere posnemati Boga in njegovo neskončno dobroto. Taka njihova prisotnost je bila vsekakor Jezusu v tolažbo. Marija Klopajeva pa je verjetno opazila, da je bila Marija, Jezusova Mati nekako drugače prisotna ob križu. Njen trpeči obraz je razodeval drugačno razumevanje vsega tega krutega dogajanja. In dejansko smo ljudje različno prisotnih v težkih trenutkih naših najbližjih. Nekateri hitro zaključijo, da v danih okoliščinah ni več pomoči, in se obrnejo vstran in več ne posegajo. Drugi so prisotni s skrito, a nemočno bolečino. Nekateri se borijo s hudobijo, kljub temu, da vedo za njeno moč in nimajo človeške gotovosti, da jo bodo premagali, ampak preprosto verujejo v moč dobrote. Ne vemo kako sta bili tam, na Kalvariji prisotni pod križem Marija Klopajeva in Marija Magdalena. O tem evangelist, ki je tudi bil zraven, ne poroča. To bo ostala skrivnost njunega osebnega procesa odrešenja. Ne vemo torej, kako sta premagovali in obvladali notranjo žalost, zapuščenost in praznino okrog sebe. Takrat, v tisti uri največje osebne stiske verjetno nista pomislili na Jezusove besede: da bo Sin človekov veliko trpel, da bo križan in bo tretji dan vstal od mrtvih. Marija, Jezusova Mati, je v trpeči zbranosti verjetno bila edina oseba, ki je v tistih strašnih trenutkih v sebi ohranila duhovno prisebnost in se spomnila tudi na te Jezusove besede. V tem je bila drugačna od obeh drugih Marij. Ti sta bili presenečeni nad njenim dostojanstvenim mirom. Še bolj pa sta bili iznenadeni, ko sta po Jezusovi smrti slišali krik rimskega stotnika: Resnično, ta je bil Sin Božji. To je izpovedal, potem ko je Jezusu s sulico prebodel stran, iz katere je pritekla kri in voda. On, rimski vojak in pogan je veroval. Obe Mariji pa sta se med potjo domov tolažili, da sta bili priči velikim dogodkom. Istočasno pa sta se spraševali, kaj bo z njima jutri!? Toda v njunih srcih je ljubezen do Jezusa ostala živa.