Duhovna misel sestre Darije Krhin za Binkošti

Dragi bratje, drage sestre! "Božja ljubezen napolnjuje naša srca po Svetem Duhu, ki prebiva v nas" zatrjuje Cerkev na binkoštni praznik v vstopnem spevu, v glavni mašni prošnji pa prosi Očeta, "naj pošlje Svetega Duha po vsem svetu in nadaljuje v srcih vernih delo tiste ljubezni, ki jo je obilno delil na začetku oznanjevanja svoje blagovesti".
Kaj nam povedo te trditve? Predvsem to, da binkoštni praznik ni samo neki skrivnostni, a zanimiv dogodek, ki je spremenil srca in življenje številnih ljudi pred dvatisoč leti ob ustanovitvi Cerkve. Binkošti so predvsem dogodek, ki nas usmerja v našo notranjost. V njej, v svoji notranjosti, namreč odkrivamo Božje življenje, ki kliče k spremembam, k vedno boljšemu, k "več" tudi nas. Kajti Božji Duh je tista osvobajajoča moč, ki nas, kakor nekoč apostole, rešuje strahu in ga spreminja v pogum in veselje pričevanja za Kristusa in njegov evangelij. Morda se moramo ob tem samo vprašati, kaj nas drži nazaj, da ne dovolimo temu Božjemu Duhu, da bi nas notranje osvobodil. Zelo pogosto je to neke vrste strah pred tem, kaj bi Sveti Duh mogel zahtevati od nas. Bolj ali manj opazno smo se navadili udobnega načina življenja in tega nočemo spremeniti. Vendar v svoji notranjosti nekako podzavestno vemo, da je prav to tisto, kar bo zahteval od nas. Ob tem pa pozabljamo najvažnejše, da bo Gospodov Duh sam tista moč v nas, ki nas bo odprla za potrebne spremembe in bo še bolj navzoč v nas. S tem se bo v nas prebudilo veselje, kot se je v učencih iz evangelija. Veselje Duha pa je veselje, ki ga tudi trpljenje ne more odvzeti; v nas ostaja, karkoli že doživljamo v življenju. Vemo, da se v življenju srečujemo s stalnimi konflikti in boji; vsak dan se moramo v sebi z nečim boriti in se spraševati, kaj bo zmagalo: ali smrt ali vstajenje. Vendar če Jezus Kristus je in ostaja tisti, ki mu v življenju dajemo največjo prednost, so tudi nam namenjene besede o Božjem zagovorniku, ki nam ga bo poslal v pomoč v vseh bojih in.preizkušnjah.
To zagotovilo imamo od Jezusa samega: "Prosil bom Očeta in dal vam bo drugega Tolažnika, da bo ostal pri vas vekomaj… učil vas bo vsega in spomnil vsega, kar sem vam povedal." Zagotovilo prav tako velja njegovi Cerkvi. Živimo čas Cerkve, ki je istočasno ustanova in skrivnost. V obeh pomenih je - če smem tako reči - "podaljšanje" Jezusa Kristusa v zgodovino, je zakrament, to je orodje edinosti človeškega rodu in odrešenja vseh, je Božja družina. Hvaležni moramo biti za Cerkev in veseli, da ji pripadamo. Ko 2. vatikanski koncil govori o rojstvu Cerkve na Binkošti, med drugim pravi, da "je bil na binkoštni dan poslan Sveti Duh, da bi neprestano posvečeval Cerkev in da bi tako verujoči po Kristusu imeli v enem Duhu dostop k Očetu" (C4). "Brez dvoma je Sveti Duh na svetu sodeloval že preden je bil Kristus poveličan. Toda na binkoštni dan je prišel nad učence, da bi z njimi ostal za vedno; Cerkev se je pred množico javno pokazala; evangelij se je z oznanjevanjem začel širiti" (M4). Po prihodu Svetega Duha so apostoli čutili, da so sposobni izvrševati poslanstvo, ki jim je bilo zaupano. Imeli so občutek, da so polni moči. Prav to je povzročal Sveti Duh v njih; in prav isto neprestano povzroča v Cerkvi, "ki dobro ve, da je samo Bog, kateremu služi, odgovor na najgloblje hrepenenje človeškega srca, katerega zemeljske dobrine nikdar docela ne nasitijo" (C41). Za sklep pa še tole: dobro bi bilo vsaj kdaj pa kdaj vzeti v roke Okrožnico o Svetem Duhu, ki jo je napisal božji služabnik Janez Pavel II. Skozi njeno bogastvo nas bo vodil Božji Duh in nas popeljal v kraje, ki so nam bili doslej neznani; odkrival nam bo resnico, ki presega naša pričakovanja; pokazal nam bo pota, ki vodijo k dopolnitvi človeka in sveta; vedno globlje bomo spoznavali, da nosimo v sebi prvine Duha, ki bogati, tolaži, združuje, osrečuje, prinaša mir in novo upanje (Uvodna beseda). Naj Božji Duh vsega tega podari tudi vsakemu od nas na ta véliki praznični dan - da bomo novi ljudje!