Žene in Jezusovi čudeži

(23. maj) - V teh dneh se poglabljamo v nenavadno tematiko: žene in Jezusovi čudeži. Tokrat se ustavimo ob poročilu iz Lukovega evangelija, ki opisuje, kako je Jezus obudil mladeniča v mestu Nain. Ko se je Jezus z učenci približal mestnim vratom, so ravno nesli ven mrliča, edinega sina matere, ki je bila vdova. Lukovo poročilo je zelo natančno in izčrpno. Pove nam, da je mater spremljalo veliko ljudi iz mesta, da se je Jezusu v srce zasmilila, da je pristopil in ji s posebnim naglasom dejal: »Ne jokaj!« Potem se je dotaknil nosil in mrliča ter mu ukazal: »Mladenič, rečem ti, vstani!« Mrtvi se je vzdignil in začel govoriti, Jezus pa ga je izročil njegovi materi. Evangelist še doda, da je vse prevzel strah in da so ljudje začeli dajati prve komentarje: »Velik prerok je vstal med nami« in »Bog je obiskal svoje ljudstvo«. In o tem čudežu se je govorilo po vsej Judeji.
Kako je vse to doživela mladeničeva mati? Vsaka mati je z vsem svojim bitjem navezana na svojega otroka, v dobrem ali slabem smislu. Posebno še mati sina edinca in povrhu še vdova. Ko ji je umrl sin edinec, se ji je zrušil svet. Njeno notranjost je zajel nek poseben hlad in čutila je, kako ji je srce začelo kameneti. Tolažbe ni prejemala od nikogar. Majhen dom ji je naenkrat postal prevelik. V očeh ni imela solza. Vse je bilo suho, prazno, brez življenja. Sočutje meščanov se ji je zdelo daleč, kot tudi jok žena, ki so spremljale žalni sprevod. Ko je gledala na bled sinov obraz na katerem ni bilo več življenja, je nekako le opazila, da sončni žarki niso odprli njegovih oči. Bili so nemočni.
Onkraj mestnih vrat je sicer opazila skupino mož, ki je veselo in pogumno stopala k mestnim vratom. Toda to je ni zanimalo. Ko je prišla blizu pogrebnemu sprevodu, je iz te skupine stopil mlad mož, ki je pritegnil njeno pozornost. Njegov veder obraz je postal resen, vendar je ostal slovesen in hkrati domač. Ko ji je rekel: »Žena, ne jokaj!«, se je v njej nekaj zgodilo. To niso bile tolažilne besede, ki jih je tiste dni tolikokrat slišala. Komaj je začela dojemati novo dogajanje v sebi in okrog mrtvaških nosil, je glasno povedal nenavaden ukaz: »Mladenič, rečem ti, vstani!« Pri tem je nežno pobožal njegovo mrtvo obličje, kakor ga je ona tolikokrat, ko ga je zjutraj obujala. Njej se je zdelo, kot da je mrtev sin nekako od daleč slušal ta nenavaden ukaz in mu prisluhnil. Dvignil se je in neznani mož ga je izročil njej. Zanjo se je sin na novo rodil. To je bilo njegovo drugo rojstvo z božjo močjo. In njo, kot mater je prešinilo neko novo spoznanje: vrata smrti so se odprla. Niso več dokončno zaprta za življenje. Še več, življenje je zaprlo vrata smrti. Pogrebni sprevod se je končal znotraj mestnih vrat v velikem veselju vseh. Za vdovo v mestu Nain in njenega sina se je po čudežu začelo novo življenje. Ne le v smislu, da sta postala predmet pogovorov v Judeji, ampak v smislu, da ima poslej dar življenja neko drugo razsežnost, nov, skrivnosten polet, ki je močnejši od smrti. Vdova iz mesta Nain je iz lastne izkušnje vedela, da ni rodila sina za smrt, ampak za življenje, ki je bilo tako mogočno prisotno v Jezusovem delovanju. Čudež, ki ga je doživela, ni ostal samo skrivnostno dejanje, ki ga ni mogoče razumeti, ampak je postal začetek drugačnega načina živeti. Zanjo je na tisoče stvari, ki so se ji prej zdele nemogoče, so po čudežu postale možne, še več postale so vsebina njenega življenja in so v njej vedno znova presegale mejne točke in meje smrti. Ko je pozneje po Jezusovem trpljenju, smrti, vstajenju in v času prve Cerkve premišljevala o vsem tem dogajanju, se ji je verjetno utrnilo veliko krščansko spoznanje, da namreč med Jezusovimi prilikami in čudeži obstaja globoka notranja pvezava. Kakor namreč prilike odpirajo kristjanov um in razum za vsebino razodetja, tako Jezusovi čudeži odpirajo kristjanovo delovanje, prakso božji moči in njegovemu delovanju.