Avdienca Svetega očeta

(23. maj) - Tudi danes se je na Trgu sv. Petra zbrala velika množica ljudi k splošni avdienci. Sveti oče je svoj nagovor posvetil svojemu zadnjemu apostolskemu potovanju v Brazilijo. Že na začetku govora je dejal, da je bilo to potovanje dejanje velike zahvale Bogu za vse čudovite stvari, ki jih je storil med ljudstvi Latinske Amerike. To je bila najprej zahvala za dar vere, ki je navdihovala njihovo življenje in kuluturo tekom pol tisočletja. V tem smislu je to bilo romanje, ki je imelo svoj vrhunec v Marijinem svetišču v Aparecidi, ker je Aparecida, tista, ki se je prikazala, zavetnica Brazilije. Po zgledu svojih predhodnikov, je nadaljeval papež, sem hotel vsa ljudstva Latinske Amerike in Karibov potrditi v veri, ki je med njimi postala zgodovinska danost, ljudska pobožnost, umetnost, ki je v dialogu z bogatimi izročili iz predkolonialne dobe in poznejšimi evropskimi in drugimi vplivi. V tej slavni preteklosti pa ne moremo prezreti senčnih strani obdobja evangelizacije zelene celine. Huda dejanja so obsodili že prvi misijonarji, kot je bil dominikanec Bartolomeo de Las Casas v 16. stoletju, nato teolog Francesco da Vittoria iz Univerze v Salamanki. Vse to pa ni preprečilo čudovitega razvoja in krščanskega življenja teh ljudstev tekom zadnjih pet stoletij. Tako je na tej celini evangelij postal nosilna prvina dinamične sinteze, ki vsekakor izraža bistvo vsakega ljudstva v Latinski Ameriki.
V nadaljevanju se je Sveti oče ustavil ob Braziliji in dejal, da je to velika dežela z globokimi krščanskimi koreninami, ki pa se spoprijema z ogromnimi družbenimi in gospodarskimi problemi. Pri reševanju le – teh bo tudi Cerkev morala vključiti vse duhovne in moralne moči svojih skupnosti in iskati primerna skupna stremljenja vseh dejavnikov v državi. Kot primer je Sveti oče navedel Farmo upanja, kjer je obiskal skupnost mladih, ki se osvobajajo raznih oblik odvisnosti. Ta skupnost je živa sprave in vključevanja mladih v družbo. Drugi vrhunec papeževega apostolskega potovanja pa je bila otvoritev 5. splošnega zasedanja škofovskih konferenc Latinske Amerike in Karibov. Škofje in drugi delegati se poglabljajo v dva ključna izraza za vsakega katoličana, namreč biti Jezusov učenec in njegov misijonar. Izraz učenec pomeni vzgojno, učno razsežnost ter hojo za Kristusom v skupnosti in prijateljstvu z njim. Misijonar pa izraža sad biti učenec, to je pričevanje in sporočanje, podajanje žive izkušnje biti Jezusov učenec. Je pričevanje o resnici in ljubezni, ki jo je kristjan spoznal, odkril in prejel ter vključil v svoje življenje. Biti učen in misijonar pa tudi pomeni živeti v tesni povezanosti z Božjo besedo, z Evharistijo in drugimi zakramenti, živeti v Cerkvi v ubogljivem poslušanju njenega nauka. Taka izkušnja vere v Jezusa Kristusa je lahko učinkovito izhodišče za graditev krščanske skupnosti in družbe v sedanjosti in prihodnosti. To pomeni tudi, da moramo evangelij oznanjati z novo gorečnostjo, z novimi metodami in z novimi izraznimi sredstvi, ki bodo ljudi nagovorila in jih odprla za evangelij in Kristusa, je zaključil Sveti oče svoje današnje razmišljenje o apostolskem potovanju v Brazilijo.