Prilika o vdovi in sodniku

(19. maj) - Evangeljsko priliko o vdovi in sodniku (Lk 18,1-7) je treba razumeti v okviru kot ga je postavil Jezus, da namreč morajo njegovi učenci vedno moliti in se ne naveličati. V priliki Jezus najprej opiše sodnika, ki se ni bal Boga in se ni menil za ljudi. V istem mestu je živela vdova, ki je sodnika vztrajno prosila, naj ji pomaga do pravice. Sodnik ji ni hotel pomagati, toda vdova je vztrajala, zato se je odločil, da ji pomaga do pravice, da ga ne bo več hodila nadlegovat. Evangelist Luka nadaljuje z Jezusovim komentarjem: In Gospod je nadaljeval: 'Poslušajte, kaj pravi krivični sodnik! Pa Bog ne bo pomagal do pravice svojim izvoljenim, ki noč in dan vpijejo k njemu, in bo z uslišanjem odlašal? Povem vam: hitro jim bo pomagal do pravice. Vendar, kadar bo prišel Sin človekov, ali bo našel vero na zemlji?'
Osrednja osebnost v priliki je gotovo vdova. Prva njena odlika je ta, da vztrajno išče pravico. Tudi pri krivičnem sodniku, ki jo je povrhu podcenjeval in ji ni hotel pomagati do pravice. Njena vztrajnost v iskanju pravice nam razodeva, da je njena vera v pravico izvirala iz vere v pravičnega Boga. Zanjo pravica ni bila izraz neke meglene želje biti enaka drugim, da so ljudje do nje pravični v smislu, da ji dajo toliko, kolikor ona daje drugim. Njeno hrepenenje po pravici je bilo po eni strani izraz želje po svobodi za vse dobro, predvsem pa biti pravično svobodna pred Bogom. Po drugi strani pa je tudi želela, da se čut za pravičnost stalno poglablja in krepi med ljudmi, ne le v notranjosti posameznikov. Ta vidik pravičnosti v zavesti javnosti, kot bi rekli danes, je silno pomemben, ker pravičnost za nikogar ne sme biti breme, ampak zdravo ozračje, ki pomaga razvijati človekove sposobnosti za dobro. Zato ni slučajno da Jezus uvede priliko o vdovi in sodniku s spodbudo k molitvi, kar pomeni, da je pravičnost sad molitve, pa tudi, da si moramo pravične odnose izprositi od Boga. Jezusova trditev, da bo Bog hitro pomagal do pravice, to samo potrjuje. Prositi Boga, da nam pomaga do pravice, predvsem pa prositi, da smo pravični do sebe, bližnjih in do Boga, je izraz globoke vere v Boga.
Jezusovo vprašanje, ali bo Sin človekov, ko bo prišel, našel vero na zemlji?, ni zgolj govorniško. To vprašanje je v bistvu opozorilo na tragično možnost, ki je večplastna. Prva nevarnost je ta, da si človek sam postavi meje pravičnosti, si zameji svoje dostojanstvo in ni več odprt za božjo pravičnost. Druga tragična možnost, ki pa je danes pogosto že stvarnost, je ta, da človek pripiše človeškim postavam in zakonom absolutno vrednost in najvišji domet in se odpove naravnim in nadnaravnim moralnim načelom, ki jih je Stvarnik vpisal v našo, človeško naravo. Želja in hrepenenje po pravični družbi je vedno izraz prepičanja, da je sedanje medčloveške odnose možno izboljšati. Kadar pa te želje ni več, takrat umre tudi zmožnost zamišljati boljšo družbo in nove, lepše oblike sožitja med ljudmi. S svojim vprašanjem nas je Gospod opozoril, da kadar bo vera v ljudeh slabotna, ali na tem, da izgine, takrat smo kristjani posebej poklicani, da storimo vse, da v sebi poglobimo to teološko krepost, v svojih sodobnikih pa na novo prebujamo sposobnost biti odprti v prihodnost in si želeti ter delati za bolj pravično družbo, ki možna le, če je v nas močna vera. Lik vdove v evangeljski priliki, ki veruje v pravičnost, je trajno sodoben, stvaren in navdihujoč. Ona je dosegla pravico tudi s pomočjo krivičnega sodnika, ker je trdno verovala v pravico, zato je bila uslišana.