Žene v Jezusovih prilikah

(17. maj) - V novi zavezi imajo žene pomembno mesto tudi v Jezusovih prilikah. Ko je Jezus razlagal bistvo nebeškega kraljestva, je pogosto uporabljal leposlovno zvrst prispodobe, prilike, oziroma primere iz vsakdanjega življenja. Hebrejski izraz za priliko je mašal, ki ga judovsko leposlovje, versko in drugo, s pridom uporablja. Prilika kot leposlovna zvrst opiše dogodek, notranje stanje, pripetljaj s katerim razlaga sporočilo ali želi poglobiti vsebino stvarnosti, ki jo podaja.
Ko je Jezus svojim poslušalcem razlagal pomen spreobrnjenja, je uporabil priliko, mašal, torej prispodobo. Tako priliko navaja evangelist Luka: Ali katera žena, ki ima deset drahem, ko izgubi eno, ne prižge luči in ne pomete hiše ter skrbno ne išče, dokler je ne najde? In ko jo najde, skliče prijateljice in sosede ter pravi: 'Veselite se z menoj, ker sem našla drahmo, ki sem jo zgubila. Povem vam: prav tako veselje bo vpričo božjih angelov nad enim grešnikom, ki se spreobrne' (15,8-10).
Bistvo evangeljske prilike je primerjava med dvema vrstama veselja, med veseljem žene in njenih prijateljic ter sosed, ko je našla izgubljeno drahmo, in veseljem angelov v nebesih nad enim grešnikom, ki se spreobrne. Veselje žene, njenih prijateljic in sosed nad najdeno drahmo si lahko predstavljamo. To je veselje nekako po človeški meri, ker so znana razmerja, odnosi revne žene do vrednosti denarja, drahme in kaj vse bi lahko za to vsoto kupila za družinske člane in podobno. Jezus je tudi nakazal, da je žena, ki je izgubila drahmo imela lepe odnose s sosedami, je bila družabna in je z ljudmi v svoji okolici delila svoja lepa doživetja. Lahko bi rekli, da je bila svetel, sončen lik.
Malo težje pa si je predstavljati veselje vpričo božjih angelov nad enim grešnikom, ki se spreobrne. Veselje božjih angelov je drugačno od veselja ljudi, že iz preprostega razloga, ker so angeli duhovna bitja, ki so neposredno v Stvarnikovi službi. Nadalje njihove spoznavne sposobnosti presegajo naše človeške. Zato je njihovo veselje globlje, bolj močno, kakovostno drugačno. V naši priliki pa je predvsem drugačen vir njihovega veselja, namreč spreobrnjenje grešnika. Tu ne gre za najdeno stvar in za ponovno vzpostavljena razmeraja do drahme ter vse kar je z njo povezano, ampak za globoko spremembo v grešniku do njegovega prejšnjega življenja, do Boga in do bližnjih. Ta sprememba ni sad nekega zunanjega delovanja, kot je pometanje in iskanje drahme v hiši. Sprememba v grešniku je sad njegove svobodne odločitve za Boga in zavesna odpoved hudobiji. Ne gre torej za vzpostavljanje prejšnjih razmerij v grešnikovi notranjosti, ampak za sprejemanje novih odločitev, ki spreminjajo njihovo kakovost na bolje. Celotno dogajanje v spreobrnjenem grešniku se ne dogaja izključno v njegovi notranjosti, ampak pred Bogom in božjimi angeli. V čem je torej bistvo evangeljskih prilik, in v našem primeru prilike o izgubljeni drahmi? Nagovorna moč evangeljskih prilik je vedno najtesneje povezana z svebino sporočila, ki ga ne odkriva ponovno, kot leposlovana prilika, ampak ga razodeva. Evangelij ne razlaga človeškega življenja, ampak odkriva njegovo novo, božjo vsebino. V našem primeru je to odkrivanje novega veselja, ki je veliko globlje kot veselje žene in njenih prijateljic ob najdeni drahmi. Njihovo pristno veselje je neke vrste mejna točka, iz katere naj kristjan izhaja, ko hoče razumeti kako velika stvar je spreobrnenje, ko človek preseka svoje vezi z zlom in se ves napoti k Bogu in deluje v skladu z Njegovo voljo. Kljub ogromni razliki med kakovostjo veselje žena in božjih angelov, neka globinska pozitivna vez med obema vrstama veselja pa le obstaja. In ta globinska vez daje priliki njeno nagovorno moč, na katero se navezuje evangeljsko sporočilo.