Mati Jakoba in Janeza posreduje pri Jezusu za svoja sinova

Matere in žene Jezusovih učencev so spadale v poseben krog njegovih učenk. Danes se na kratko ustavimo pri materi Jakoba in Janeza, ki je prosila Jezusa, naj njuna sinova sedita v njegovem kraljestvu eden na njegovi desnici, drugi pa na levici. Ot tem dogodku nam podrobneje poroča evangelist Matej (20,20-28).
Evangelist začne pripoved dokaj skrivnostno. Mati je s sinovoma pristopila k Jezusu, ga poklicala na samo in ga nekaj prosila. Pobudo za pogovor je imela Jakoba in Janezova mati. Za matere se ve, da hočejo svojim sinovom le dobro, seveda na način, kakor to one vidijo. Mati Zebedejevih sinov je pozorno poslušala, kaj in kako je Učenik govoril o božjem kraljestvu. Njena prošnja je bila povezana z novo stvarnostjo, ki jo je oznanjal. Opogumila se je in oblikovala svojo prošnjo, tudi zato, ker sta bila njena sinova od začetka Jezusova učenca. Jezus jo je poslušal in v odgovoru celotno vprašanje prenesel na odločitev učencev, ali namreč moreta piti kelih, ki ga bo on pil. Ko sta mu učenca odovorila, da moreta in želita, jima je željo potrdil, opozoril pa je na neko čisto novo razsežnost njune odločitve. Njun pristanek je postal sestavni del Očetovega načrta, o katerem ne odloča samo Učenik, ampak Oče, ki ga je poslal. S tem odovorom je Jezus materino prošnjo postavil na pravo mesto. Ni ji povedal le, da on ne odloča o izpolnitvi njene prošnje, ampak jo je opozoril, da je njena zamisel o prihodnosti sinov in njenem poslanstvu, zgolj njenja in se ne ujema s poslanstvom biti Jezusov učenec. Mati Zebedejevih sinov je takoj spoznala, da v svojo prošnjo ni vključila trpljenja, nasprotovanj in silnega boja s hudobijo tega sveta, ampak pretežno le vidik zunanje, človeške časti, ki jo prinaša novo poslanstvo njunih sinov, da sta namreč Mesijeva učenca.
Celoten dogodek je bil za Jakobovo in Janezovo mater odločilnega pomena. Takrat se je verjetno prvič zavedala, da biti apostolova mati pomeni predvsem povabilo vključiti se, sprejeti in delovati v duhu poslanstva apostolov. To je nov poklic tudi za mater. Njeno materinstvo je dobilo drugačne razsežnosti in novo poslanstvo. Od takrat je prav gotovo bolje razumela Jezusovo Mater Marijo in njene drže do njenega Sina. Vir njene vedno večje bližine z Marijo ni bila več zgolj človeška materinska izkušnja, njeno čutenje, hrepenenje in delovanje. Od takrat ju je najbolj zbliževalo le pristno razumevanje evangeljskega sporočila in želja, da bi vsi ljudje spoznali bistvo razodetja, bistvo delovanja Božjega Sina, ki je med njimi vršil Očetovo voljo in uresničeval delo odrešenja. Mati Zebedejevih sinov se poslej ni več sklicevala na dejstvo, da je mati dveh apostolov. Kot njuna sinova, je tudi sama postala Učenikova učenka. Njeno telesno materinstvo je prešlo v duhovno vsaj na dvojni ravni. Najprej to, da sta njuna sinova Jezusova učenca in sta svojo svobodo postavila v službo božjega kraljestva, ki ga je tudi sama pričakovala. Druga raven pa je bilo spoznanje, da jo je njena izkušnja materinstva pripeljala do neke nove mejne točke, ko ne posreduje več le telesnega življenja in svoje življenjske izkušnje, ampak življenje, ki ga sama v veri sprejema kot poseben božji dar njej, ki pa je dragocen tudi za druge. Njeno duhovno materinstvo je torej preraslo v materinstvo apostolove matere in s tem v apostolsko razsežnost. Jezus jo je kot mater dveh svojih apostolov povabil naj ju spremlja tudi v njunem poslanstvu, ko sta postala voditelja Izraelovih rodov v božjem kraljestvu. Za takšno materinstvo pa so potrebne nove drže in kakovosti.