Danes začnemo razmišljati o Jezusovih neposrednih srečanjih z ženami nove zaveze,
od začetka njegovega javnega delovanja. Samarijanka, tujka je bila med prvimi, s katero
se je Jezus neposredno srečal ob vodnjaku. Dogodek natanko in obširno opiše evangelist
Janez v četrtem poglavju svojega evangelija. Samarijani so v osmem stoletju pred
Kristusom tvorili jedro severnega kraljstva. Ko so se Judje vrnili z izgnanstva, so
jim Samarijani ponudili pomoč pri obnovi templja. Toda Judje so to zavrnili, ker se
niso hoteli pomešati z ljudstvom, ki ni bilo več judovsko, ker so menili, da so postali
obredno nečisto ljudstvo. V bistvu pa je šlo za nasprotovanje med severom in jugom.
To je bil tudi vir in začetek zagriženega sovraštva med obema judovskima kraljstvoma.
Sčasoma so Samarijani oblikovali svoje bogoslužje v templju na gori Garizim. Tudi
zaradi tega so jih Judje imeli za pogane. Evangelist Janez poroča, da se je Jezus
srečal s Samarijanko ob Jakobovem vodnjaku, ki je bil blizu kraja Sihar v Samariji.
Toda ta Samarijanka ni bila običajna žena. Iz poročila izvemo, da je imela pet mož
in da moški, s katerim je živela, ko se je srečala z Jezusom, ni bil njen mož. Vsekakor
je bila težko dostopna ženska oseba. V njeni duši je tlelo stoletno sovraštvo med
Judi in Samarijani, temnoskrivnostne izkušnje z moškimi in kdo ve, kaj še vse drugega.
Jezusovo srečanje z njo sodi v evangeljsko sporočilo, da smo vsi ljudje enaki
pred Bogom in da kristjani moramo preseči še tako skrivnostne ovire sovraštva, klanske
pripadnosti in tragične osebne izkušnje posameznikov ali celih skupin. Za Jezusove
učence je bilo srečanje s Samarijanko pravo pohujšanje, nekje v globini pa veliki
izziv, kako naj kot Jezusovi učenci pristopajo k tujcem. Srečanje med Jezusom in Samarijanko
je bilo v bistvu klic k spreobrnjenju. Evangelist Janez, ki je bil med učenci najbolj
nežna duša in najbolj dovzeten za globino osebnih odnosov, to srečanje podrobno opiše
kot vzorec, kako naj kristjan vzpostavlja odnose v evangeljskem, Kristusovem duhu.
Jezus je začel srečanje na videz zelo preprosto. Kot Jud in moški je vljudno prosil
Samarijanko naj mu da vode, da bo pil. Prvi učinek je bilo Samarijankino presenečenje,
kako to, da jo on kot Jud, moški in neznanec prosi, da mu ustreže v temeljni človeški
potrebi, odžejati se. Ko ji Jezus namigne, da ji on lahko da drugačno, živo vodo,
se njeno zanimanje usmeri na versko raven. In takoj mu našteje razlike v verovanju.
Ko sta se komajda sporazumela, ji Jezus pravi, da naj pokliče moža. S tem se je dotaknil
njene verjetno najbolj boleče točke, namreč neuspeha, da bi kot ženska sproščeno in
osrečujoče nagovorila moško dušo. Na tej točki preseneti Samarijankina iskrenost do
sebe in sogovornika. Odgovori mu, da nima moža, kljub temu, da je živela z moškim.
Ko ji Jezus pritrdi, da je prav odgovorila, ker moški, s katerim živi, dejansko ni
njen mož ne po zakonu in še manj po duševni in duhovni bližini, se Samarijanka odpre
na izključno verski ravni. Evangelist nadaljuje poročilo s podatkom, da je odhitela
v Sihar in ljudem začela pripovedovati, da je srečala Jezusa in kaj vse, da ji je
povedal. Kakšno pot je v tistih nekaj minutah pogovora z Jezusom prehodila ta tujka,
ki je v sebi nosila stoletno sovraštvo do Judov in toliko osebnih tragičnih izkušenj
z moškimi in celotno družbo, v kateri je živela? Kako je Jezus v njej osvobodil vezi,
ki so tako lastne klanski družbeni ureditvi? Kaj je bilo tisto, kar je v njej prebudilo
sproščen odnos do drugačnosti moških, da ji je postala prijetna, še več, da jo je
oznanjala drugim? V tej zgodbi imamo dva junaka. Jezusa, ki ve kaj je v človeku, in
Samarijanko, ki je z njegovo pomočjo presegla tolike mračne silnice in vezi, ki so
jo držale v neki globinski nezmožnosti vzpostavljati vsaj do neke mere sproščene in
človekoljubne stike z bližnjimi. Tu imamo prvi primer, kako se je ob Jezusu prebujala
nova ženskost, ki je na novo osvobajala žensko dušo. In tu moramo iskati razlog, zakaj
so žene sprejele Jezusovo sporočilo.