Papeževo apostolsko potovanje že sredi svetovnega dogajanja

(10. maj) - Papež Benedikt XVI. je pred odhodom na apostolsko potovanje v Brazilijo hotel dati posebno priznanje zgodovinskemu dogodku v Severni Irski, namreč sestavi nove vlade, v kateri so anglikanci in katoličani. V Vatikan je posebej povabil irskega in angleškega veleposlanika pri Svetem sedežu, Philipa McDonagha in Francisa Campbella in se z njima srečal na Dvorišču sv. Damasa, tik pred odhodom na letališče.
Apostolsko potovanje Svetega očeta v Braziliji neposredno spremlja 3600 časopisnih, radijskih in televizijskih novinarjev. Na spletnih straneh je bilo v zadnjih 24 urah samo v štirih velikih jezikih okrog 22.000 novic o tem apostolskem potovanju. Od teh jih je bilo 4.500 v španščini, slabih 14.000 v angleščini, 2.500 v francoščini in tisoč v italijanščini. Novice v angleščini so stvarne in umirjene. Francoske so bolj hladne in oddaljene. Španske so zavzete v smislu, da želijo naglasiti določene vidike in poudarke ob papeževem obisku, tako držav Latinske Amerike kot Svetega sedeža in papeža Benedikta XVI. osebno. Novice v italijanščini je treba brati predvsem pod vidikom, kaj želijo sporočiti italijanski politični javnosti s stališča italijanskih vladnih strank in kaj v tem trenutku zanima italijansko javnost.
Na vsebinski ravni je bil včerajšnji, prvi dan papeževega apostolskega potovanja pomemben v treh pogledih. Prvi je vsekakor skoraj pol ure trajajoči pogovor Svetega očeta z novinarji v letalu. Drugi je govor brazilskega predsednika, gospoda Luiza Inacia Lule da Silve. Tretji pa seveda prvi govor Svetega očeta. Pogovor Svetega očeta z novinarji je potekal na treh ravneh. Bolj prostozidarsko usmerjeni novinarji so Svetega očeta spraševali, kaj misli o zakonu o splavu, ki ga je konec aprila sprejel Distrikt Mesta Mexico in o stališčih, ki so jih zavzeli tamkajšnji nadškof in ostali škofje. Papež je na to nameščeno in propagandistično zavajajoče vprašanje odgovoril, da so škofje ravnali v duhu katoliškega nauka in cerkvene zakonodaje o prepovedi splava. Kdor namreč stori splav, ali pri njem sodeluje, se sam izloči iz cerkvene skupnosti in ne more prejemati obhajila, ker je uničil človeško življenje. Razen tega vsakdo, ki stori splav, s tem dejanjem dokaže, da ne verjame v življenje, se iz sebičnih in drugih razlogov odloča proti življenju, v sebi ni obvladal strahu pred življenjem in ne ustvarja zdravih odnosov v družbi. V primeru Mehike je potrebno še povedati, da je tam na delu stara liberalna proticerkvena usmeritev, ki sega v leto 1910 in v čas mehiške državljanske vojne v dvajsetih letih prejšnjega stoletja. Naslednji sklop vprašanj Svetemu očetu je bil povezan s teologijo osvoboditve. V odgovoru je papež navedel vsebinsko novi razloček ali distinkcijo in dejal, da je treba ločiti med teologi osvoboditve in teologi politiki. Teologija je vedno v službi osvoboditve in osvobaja človeka. Teologi politiki pa so prepričani, da je politika edino področje osvobajanja. Še več, da politika osvobaja samo na osnovi političnih idej, ki so lahko liberalne, komunistične in druge, samo ne krščanske. Taki teologi politiki so v službi raznih ideologij, skupin na oblasti in kvečjemu odgovarjajo na kakšne mitologije milenarističnega tipa. Ko je Sveti oče razvil to misel, je odgovor zaključil z mislijo, da si Cerkev vedno prizadeva za pravičnost, mir in solidarnost z revnimi ljudmi. Tretji sklop vprašanj pa se je nanašal na bistvo tega apostolskega potovanja. Novinarji so hoteli vedeti, kako Cerkev gleda na razvoj celotne zelene celine in na razvoj posameznih držav. Kot primer je navedel prav Brazilijo in dejal, da Cerkev in njega osebno zelo zanima, kako danes, pred našimi očmi nastaja brazilski narod, ki govori 80 različnih jezikov in enega skupnega, ki ga tvorijo indijanski staroselci, potomci portugalskih, španskih osvajalcev, nadalje potomci nemških, italijanskih in drugih priseljencev ter potomci črnskih sužnjev. Razen potomcev domorodcev in črnskih sužnjev, so vsi ostali prišli v Brazilijo kot kristjani in so poltisočletnemu nastajanju brazilskega naroda dali krščanski pečat. Tu je Sveti oče postavil novinarje v letalu pred prava vprašanja in izzive, na katere vsi iščejo odgovore v našem času in za prihodnost. Sveti oče je novinarjem med vrsticami tudi povedal, da osebno dokaj pozna zeleno celino, saj jo je kot kardinal vsaj 20-krat obiskal in jo tako neposredno spoznaval. Tako je tudi posredno ogovoril na vprašanje, ki je bilo bolj očitek, ko ga je namreč neki novinar vprašal, ali morda njegova razmišljanja o Latinski Ameriki niso preveč evropsko obarvana in miselno pogojena s teologijo osvoboditve.