Esterina življenjska zgodba je opisana v Esterini knjigi, ki je sestavni del Svetega
pisma stare zaveze. Knjigo o Esteri je v tretjem stoletju pred Kristusom napisal pobožen
Jud, ki je živel v diaspori na Vzhodu. Knjiga je ohranjena v hebrejščini in v daljši,
grški verziji, ki bolj poudarja teološko sporočilo. Estera je bila mlada Judinja,
ki je namesto zavržene kraljice Vašti postala druga žena perzijskega kralja Ahaševroša.
Judom je v perzijskem kraljestvu grozilo uničenje. Ugleden Jud, Mordohaj, je prepričal
kraljico Estero, naj tudi ona posreduje pri kralju Ahaševrošu za Jude. Mordohaj je
kraljisti Esteri naravnost povedal, da ona le sodeluje v božjem načrtu, ker Bog ne
bo dopustil, da bi bili Judje uničeni. Pogumna priprošnja kraljice Estere je preprečila
uničenje Judov, ki ga je zasnoval judovski nasprotnik Haman. Kraljica Estera je
svoje poslanstvo opravila v kraljičinem stilu. V kraljevi palači je na lastno pobudo
pripravila sprejem za kralja Ahaševroša in največjega nasprotnika Judov, Hamana. Ves
pogovor je tako speljala, da je kralj odkril pravo Hamanovo namero. Judje so bili
le povod za njegove drugačne cilje. Esterina zasluga je bila dvojna. Prva je bila
ta, da si je upala poseči v kraljevo odločanje in vodenje politike in državniških
poslov. Druga pa je bila zavestna pomoč svojemu ljudstvu in odločitev, da mu pomaga
v stiski v duhu vere očetov. Njena vera v Jahveja, v Boga svojih očetov, je bila
močnejša kot vsi predpisi prezijske kraljevske hiše. Ti so namreč previdevali, da
kraljica ni smela pokazati lastne pobudi v nobeni državniški, oziroma vladarski zadevi.
Kraljica Estera je očitno to prepoved prekršila, ko je sama stopila pred kralja s
svojimi predlogi in prošnjami v korist judovkega ljudstva. Še bolj pomembna je bila
njena vera, da Jahve vodi zgodovino ljudstev in človeštva, mimo vseh vladarjev, ki
ga ne priznavajo za Boga in Stvarnika vsega. Ta drža je bila zanjo, ki je bila kraljica,
nekaj izrednega in za tisto okolje nezaslišanega. S svojim ravnanjem je najprej pokazala,
da obalst njenega moža, ki je bil mogočen vladar, ni nedotakljiva. Kot kraljica je
vedela, da s tako svojo držo načenja podložniški strah njegovih podanikov in s tem
tudi svoje kraljevsko dostojanstvo. Toda Boga je potrebno bolj poslušati, kot ljudi.
To je kot pobožna Judinja vedela od otroštva. Kot kraljica pa je tako ravnala. In
tu je njena veličina. V globinah svoje duše se je odločala kot verna Judinja in ne
kot poganska kraljica na dvoru. Zanjo je bil Jahve, Bog Izraelov in Jakobov, Kralj
kraljev in tudi njen Kralj. Njeno kraljičino dostojanstvo, kraljeva naklonjenost in
vse, kar je bilo s tem povezano, vse to ni zamračilo njenega srca in duha. Ves dvorni
blišč in moč se nista dotaknila svobode njene duše, ki je videla svoj izvor in cilj
v Jahveju, Bogu Stvarniku.