Duhovna misel s. Darije Krhin za 5. nedeljo po Veliki noči

Dragi bratje, drage sestre! Novo zapoved medsebojne ljubezni, o kateri govori evangeljski odlomek pete velikonočne nedelje, lahko razumemo kot Jezusovo duhovno oporoko, njegov testament. "Novo zapoved vam dam, da se ljúbite med seboj! Kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubite med seboj!" Kajti "po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste med seboj imeli ljubezen," zatrjuje. Zato moramo reči, da je za nas kristjane ljubezen zapoved, naloga in poslanstvo in nam nikakor ni dana na voljo. Ljubezen, o kateri govori Jezus, je razpoznavno znamenje za vse, ki niso kristjani, da bi po naših delih prišli do spoznanja Boga. Kajti ljubezen, ki se ne izraža v dejanjih, kaj kmalu postane prazna. Jezusova ljubezen je darujoča se ljubezen, je ljubezen, ki služi, je ljubezen, ki daje življenje.
Jezusova zapoved ljubezni je zahtevna. Ali je še vedno novost, ki jo je on prinesel? Ali ni v inflaciji besed, ki jo opevajo, izgubila svoj čar in pomen? Še bolj pa v mnogih izrazih, ki ji niso v čast? Za nas ostaja naloga in poslanstvo. V izvrševanju te zapovedi znotraj krščanske skupnosti, družine, tam, kjer živimo, se zavemo Jezusove navzočnosti, čeprav ga ne vidimo. Ko skupaj poslušamo Božjo besedo, sodelujemo pri evharistiji, sprejemamo različnost drug drugega, si med seboj pomagamo, sodelujemo pri razširjanju evangelija, ko si med seboj odpuščamo in potrpimo drug z drugim: ko vse to delamo in si za to prizadevamo, je Jezusova navzočnost skoraj otipljiva. Kristjani naj bi širili v svet to, kar je najbolj Božje - ljubezen.
Zapoved ljubezni pa ni samo neka dobra ideja ali koristna spodbuda; je božje razodetje. Zapovedi si tudi Jezus ni izmislil sam; prejel jo je od svojega Očeta. Zato razodeva nekaj o nas, česar ne bi mogli nikoli odkriti brez Jezusa Kristusa. Če bi bili prepuščeni samim sebi, bi bili v nevarnosti, da bi mislili, da ni izhoda iz malenkostnosti, bridkosti, zamer, krutosti, ipd., ki nas gnjavijo v življenju. Zapoved ljubezni na nek način odpre vrata ven iz vsega tega in nas varuje, da se ne vdamo svojim lastnim slabim sodbam in idejam, ki iščejo le osredotočenost nase, in zagotavlja večjo objektivnost, ker je njeno merilo evangelij.
Če je to res, zakaj ni tako tudi v življenju? Morda je ena od ovir osredotočenost nase, težnja, da bi iz sebe naredili središče svojega lastnega sveta. Pripadamo generaciji, ki je v nekem smislu obsedena s pomenom "moje". Ob tem ostane kaj malo prostora za to, da bi se zavedli, kako velike probleme imajo tako številni ljudje v svetu danes. In če ti že pridejo do nas preko sredstev obveščanja, nas največkrat pustijo hladne, brezbrižne. Druga nevarnost je v tem, da je danes razvoj samega sebe za mnoge postal skoraj neke vrste "verski" projekt. Žrtve, prej sprejete z življenjem evangelijskih vrednot, so sedaj povezane s prizadevanjem za napredovanje, za dosego bogastva, za lepo telo, lepo hišo in avtomobil, za veliko udobja, prestiža in družbenega položaja. To samo po sebi sicer ni slabo; slabo postane, ko te stvari postanejo edine 'kreposti' za današnji čas in v njih Bog nima mesta. Nevarnost prihaja tudi iz vprašanja zasebnosti. V življenju je potrebna določena stopnja zasebnosti: vprašanje je, ali ne gre to v našem času predaleč. Ali ne doživljamo v sebi skoraj pohlep po umikanju v svoj zasebni svet, znotraj lastnih zidov, k svojim privatnim načrtom in projektom, častihlepnosti? Ta neke vrste obsedenost z zasebnostjo slabi in spodkopava pristno ljubezen, kajti pristna ljubezen vedno vodi preko sebe k drugim. Evangeljska ljubezen je zastonjska. Z njo moremo podirati zidove sebičnosti in ustvarjati skupnost; izhajati iz ljubečega gledanja Boga, ki ima vse ljubi enako rad in zato želi, da bi bili vsi deležni njegovih darov. Če po njej merimo svojo ljubezen, nas lahko včasih prevzame strah. Vendar Jezus nam je obljubil Svetega Duha, ki nas more osvoboditi zagledanosti vase, Duha, po katerem bi morali hrepeneti tembolj, čimbolj se v tem velikonočnem času bližamo binkoštnemu prazniku.