Kissingerjev govor na 13. zasedanju Papeške akademije za družbene vede
RIM (4. maj)– 13. plenarno zasedanje Papeške akademije za družbene vede je
letos potekalo na temo: Lubezen in pravičnost v odnosih med ljudstvi
in narodi. 32. članom Akademije, ki jo je leta 1994 ustanovil papež Janez Pavel
II., se je srečanja udeležilo več povabljenih predavateljev z verskega in političnega
sveta. Zbranim je spregovoril Henry Kissinger, bivši državni tajnik Združenih držav
Amerike, in izpostavil premike, do katerih prihaja v odnosu med državo, v katero se
povezuje posamezni narod, in drugimi političnimi tvorbami. V prehodu od monarhično
urejenih držav do držav, ki temeljijo na ustavi in volji ljudstva, je postajal vedno
pomembnejši posameznik. V zadnjih letih, ko je globalizacija na področju gospodarstva
vedno večja, je poudaril Kissinger, postaja vrsta držav in njihovih narodov vedno
bolj slabotni. Kljub temu pa države in njihove ustavne ureditve ostajajo osnovne tvorbe,
h katerim se njihovi državljani zatekajo po pomoč v primerih, ko se soočajo z negativnimi
vplivi globalizacije. Kissinger je dejal, da je nek narod v resnih težavah takrat,
ko njegovi pripadniki niso več zmožni in pripravljeni na žrtvovanje in odrekanje v
korist države. Ta Kissingerjeva misel je podobna skrbi, ki jo je izrazil papež Janez
Pavel II. v svoji posinodalni apostolski spodbudi Cerkev v Evropi. V njej je
papež Evropejce prosil, naj ne izgubijo upanja, naj ne odnehajo verovati v prihodnost,
in se še naprej odločajo za otroke, saj bo tako Evropa imela zagotovljeno prihodnost.
Henry Kissinger, ki je leta 1973 prejel Nobelovo nagrado za mir, je še povedal, da
mora vsak narod gojiti čut za tisto, kar je onkraj njega samega, tudi onkraj države,
torej imeti spoznanje božanskega.