Sveto pismo stare zaveze nam zelo natančno opiše vlogo žena pri nastajanju judovske
monarhije. Nekatere so imele pri v tem procesu izključno negativno vlogo, kot kraljica
Jezabela, druge posredno, kot Urijeva žena Betsabeja, ki jo je kralj David izkoristil,
ki pa mu je rodila sina Salomona, Davidovega naslednika. Silno pozitivno vlogo pa
sta imeli kraljica iz Sabe in kraljica Estera. Kralju Davidu je Urijeva žena Betsabeja
rodila Salomona, poroča evangelist Matej v rodovniku Jezusa Kristusa. Bestabejina
lepota zanjo ni bila vedno vir veselja. Prav gotovo je bila za njenega moža Urijo,
ki je bil Davidov vojak. Njena lepota bi šla v pozabo, če je nekega dne ne bi opazil
kralj David, ko se je kopala na vrtu. V tistem trenutku je bilo konec Urijeve sreče
ob Betsabeji. Mogočen mlad kralj jo je povabil v kraljevo palačo in se je združil
samo z njenim telesom, ne pa z njeno dušo. Ne David ne Betsabeja si nista predstavljala,
da se bo iz njune telesne združitve izšel Mesija. Združila ju je zgolj strast, ki
je nato Davida prisilila v zlobno zvijačo, s katero je ubil Betsabejinega moža. Dovolj
je bilo, da je poslal Urijo v prvo bojno vrsto, kjer je bila verjetnost smrti skoraj
gotovost. In tako se je zgodilo. Betsabeja je dolgo objokovala moža Urija, toda ni
se znala odreči Davidu, kljub temu, da je poznala njegovo hudobijo s katero je odstranil
Urija. Po obdobju žalovanja, je postala Davidova žena, kar je bilo hudo v Gospodovih
očeh. Prvi otrok, sin pregrehe je umrl. Pozneje se jima je rodil Salomon, ki ga je
Bog ljubil in ga obdaril z modrostjo, kot je ni imel nihče pred njim in ne za njim.
Ko je prerok Natan Davidu po Božjem naročilu razgrnil strahoto njegovega greha in
krivde, se je David iskreno kesal. V kesanju se mu je pridružila tudi Betsabeja. Do
tistega trenutka je njuna strastna zgodba zgolj človeška, polna strasti, od telesne
do uživanja v oblasti, prevari in prestopanju vseh vrednot. Od izdaje prijateljstva
in zvestobe, ki jo je Urija toliko krat izkazal do Davida, do prikrivanja prešutva
pred dvorjani in ljudstvom. Na takih temeljih je bila monarhija že v naprej ogrožena.
Preobrat je bilo Davidovo kesanje, ki je postalo zgled spokornosti za vse čase do
konca sveta. Kralj David je priznal v svoji vesti, da je njegov umor Urije bil veliki
zločin pred Bogom in ljudmi. Njegovo priznanje pa je bilo tudi javno. Kot kralj je
javno priznal, da je Bog njegov Kralj, on pa je kralj, ker Bog to dopusti in mu daje
moč, da vrši Božjo voljo s pravo držo do Boga, ki je Kralj kraljev. S kraljem Davidom
je Jahve v zavesti ljudstva postal Kralj vsega stvarstva, temelj vsakega kraljestva.
Kralj David pa je postal veliki kralj, ker je tudi s pomočjo žene Betsabeje odkril
pravi odnos do Boga in do svojih podanikov, ki so vsi bili člani izvoljenega ljudstva.
To kar je bilo, ali je še v drugih kraljestvih normalno razmerje oblasti, da vladajo
nad podrejenimi, je s kraljem Davidom in njegovim grehom postalo vir drugačnih odnosov
do Boga in ljudi. In v tem smislu je Judova kraljevina nekaj čisto novega in drugačnega.